Gledalec mora torej med opero opraviti kar nekaj percepcijskih salt, da bi lahko dogajanju verjel in pri tem še užival: abstrahirati mora denimo dejstvo, da je cel egipčanski dvor od faraona do nesrečne sužnje Aide nekam čudno rejen, kot bi šlo za kakšno sodobno ameriško ali muslimansko družinico, medtem ko nam egipčanski kipi in reliefi kažejo brezhibna atletska telesa, sužnji pa sploh dosegajo le širino senc. Pitali jih gotovo niso, saj je celo starorimski vojak dobil jesti le dvakrat na dan, in sicer toliko, kolikor je lahko držal v dlaneh, zjutraj sadja, zvečer pa žita in zelenjave, pri tem pa je nosil toliko opreme, kolikor je tehtal. Zato se zdijo rejeni sužnji enako neverjetni kot trebušasti baletniki danes. Potem mora gledalec odmisliti dejstvo, da vloge brhkih devic včasih zasedajo šarmantne matrone, da neustrašne in postavne vojskovodje igrajo okrogli štopelčki na krakih nožicah, neutolažljive mlade snubce pa z artritisom rahlo načeti priletniki. Ko mu to uspe, mora odmisliti tudi vsa pričakovanja glede zgodovinske scenografije in kostumografije, ki pogosto nimata nobene zveze z realnimi okoliščinami in ne s stilizacijo prikazanega časa in prostora, ali pa mora zamižati pred takšnimi kuriozumi, kot so salonarji Dolce & Gabbana na nogah lepe sužnje. Če mu vse to uspe, lahko začne uživati. Če je gluh in slaboviden, pa vsaj zato, ker ve, da je med srečneži, ki jim je uspelo dobiti vstopnico.