Misija: nemogoče zgleda kot žvečilni gumi, ki sanja, da je človek. Ali pač kot človek, ki sanja, da je žvečilni gumi? Hej, nemara pa kar kot človek, ki sanja, da je žvečilni gumi, ki sanja, da je človek? Če naj parafraziram staro meso: zažvečiš žvečilni gumi in na Kitajskem bregove prestopijo stoletne vode ... ga požvečiš še enkrat in na Siciliji izbruhne vulkan ... ga prežvečiš še enkrat in Ameriko opustoši tornado ... ga oblizneš in pade berlinski zid ... ga požvečiš še zadnjič in na zemljo trešči meteor ... ga končno izpljuneš in zruši se svet. Ob neugasljivih in nezastarljivih jazzy pulzih Lala Schifrina kakopak. Ne, Misija: nemogoče ni Popcorn, ampak ... Bazooka Joe. Vse, kar počne Tom Cruise, specialist tajne vladne organizacije na misiji za nekdanjo železno zaveso (Impossible Missions Force), je derivat žvečilnega gumija, vse, ja, prav vsi največji, najbolj atraktivni akcijski prizori. Ko se v praški kavarni zaupno dobi s tajnim agentom in ko ugotovi, da je padel v past, prilepi žvečilni gumi, ga aktivira in orjaški akvarij zleti v zrak: razumete, žvečilni gumi je lahko tudi eksploziv. Ko se vtihotapi v strogo varovani in nadzorovani štab CIE, da bi iz vsevednega računalnika skrajno tajno nafilal disketo, ga njegov kompanjon, Jean Reno, kot elastično marioneto spusti s stropa navzdol: razumete, žvečilni gumi je lahko tudi odgovor na vse varnostne ukrepe. Ko se v Franciji na drvečem vlaku zapraši skozi tunel, v katerega takoj za njim s helikopterjem planejo tudi zasledovalci, ga piš eksplozije s helikopterja, katerega se je v navalu avanturistične strasti oprijel, butne - leti, leti, leti - na zadek vlaka, kamor se avtomatično prilepi: razumete, žvečilni gumi je lahko tudi lepilo. In ja, ko skuša "psihološko" pretentati nasprotnike, si natakne gumijasto masko: razumete, žvečilni gumi je lahko tudi človeški obraz. Za Alfreda Hitchcocka je Jean-Luc Godard nekoč rekel, da človeške obraze snema kot riti. Brian De Palma, Hitchcockov najbolj inteligentni učenec, človeške obraze snema kot žvečilni gumi. In nobenega razloga ni, da jih ne bi. Kje je karakter in kje psihologija, se sprašujete, a ne. Dajte, no, forkrajstsejk: ko se v Gardalandu z vlakcem smrti spustite po Toboganu, ne mislite niti na svoj karakter niti na svojo psihologijo. Nanj se prilepite kot žvečilni gumi: potem itak ni več nič odvisno od vas, nič. To, da ste se nanj prilepili, je vse, kar mora kdo vedeti o vašem karakterju in vaši psihologiji. Šur, vsa eleganca Misije: nemogoče je v njeni absurdni filozofiji: vso človeško psihologijo, vključno z nacionalnim heroizmom, je mogoče spraviti v košček žvečilnega gumija. Sugar-free. Natančneje: veličina tega filma je v tem, da na bombastični - epski, transnacionalni, interkontinentalni - ravni rehabilitira detajle, drobce, koščke, obenem pa nas posvari, da so prav ti koščki fatalni in nevarni, huh, kot tista kaplja potu, ki se utrne s Cruiseovega lebdečega, gumijastega telesa in ki zapreti, da bo sprožila cijin alarmni sistem. Ja, to je tista kapljica, nič večja od solze, ki v velikem planu zgleda huje in bolj zlobno, kot je v ameriških očeh kdajkoli zgledala Rusija. V resnici huje kot Rusija, Kitajska in Irak, zrolani v eno. Kdo je potemtakem novi post-hladnovojni, post-berlinski, post-komunistični sovražnik št 1? Drži: male, micene, miniaturne reči, drobni koščki sveta, detajli, ki nas očarajo, hipnotizirajo in končno obsedejo. Ja, natanko tako bi zgledal Sever-severozahod, če bi ga Hitchcock posnel danes. In ja, Misija: nemogoče je vrnitev k vsemu tistemu, kar je Hitchcockove filme delalo inteligentne, elegantne in absurdne. Vse je res, Misija: nemogoče je poletni bombast ... in polna je eksplozij, pregonov, twistov, akrobacij, pogumnih kaskaderjev, intrigantnih lokacij in specialnih efektov ... in seveda Toma Cruisea, ki skuša - v družbi Renoja, Emmanuelle Béart, Kristin Scott Thomas, Emilia Esteveza & Vinga Rhamesa - preprečiti, da bi hladna vojna dobila mlade ... točno, vse to je res, toda režiral jo je De Palma. In kakšen je socialni podton te akcijske odisejade, v čem je štos? Če na vse skupaj pogledate skozi alegorično prizmo, ni pred vami nič drugega kot zgodba o tipu, ki ga vržejo na cesto. Razumete? Cap: tip - Cruise kakopak - čez noč ostane brez službe. Njegova uvodna misija v Pragi se ponesreči, za izdajalca razglasijo njega, "firma" ga zavrže - in nenadoma nima več kam. Hoče reči film: ko izgubiš službo, je tako, kot da bi te kdo vrgel za železno zaveso ... kjer ne poznaš nikogar. Svoje življenje in svojo srečo moraš potem spet sestaviti ... na hitro ... a po koščkih.