V času druge svetovne vojne je bil regrutiran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil težko ranjen. Pozneje je prišel na dopust v Slovenijo, vendar si ni upal vrniti v domači kraj. Raje je odšel v Radovljico in Zgornje Gorje, kjer se je priključil partizanom. V tem času so Nemci odpeljali starše v internacijo, domačijo pa požgali. S partizani je pozneje osvobajal tudi Trst in bil ponovno ranjen. Po vojni se je ustalil na Notranjskem in se tudi poročil. A kot sam pravi, mu sreča v dvoje ni bila namenjena, zato so se njuna pota ločila. Peter se je podal v Ljubljano, kjer je uspel dokončati trgovsko šolo in pozneje tudi v Celje. Tu si je ponovno poročil in dobil hčerko. V času bivanja v Ljubljani se je invalidsko upokojil. »Pred štiridesetimi leti sem se vrnil v Logarsko, kjer sem želel zgraditi hišo. Poskušal sem na različnih lokacijah, a sem vedno naletel na odpor svojih sorodnikov in različne prepovedi. Končno mi je uspelo zgraditi hišo na mestu, kjer je nekoč stala kovačija,« razlaga z žalostnim glasom, medtem ko gledava slike Logarske doline in njegove družine ter seveda številnih utrinkov iz narave, saj je Peter velik ljubitelj fotografiranja. Ljubi tudi planine, a ga žal noge ne neso več po gorskih stezicah vrhov Kamniških Alp. Med slikami hrani številne stare fotografije, Solčavo iz leta 1810, Piskerniko zavetišče in mnoge druge, ki pričajo o tistem času in življenju ljudi v Logarski dolini. Stene hiše mu krasijo številna priznanja, ki jih je prejel za delo v številnih organizacijah. »V svojem življenju sem bil član petindvajsetih različnih organizacij, celo AFŽ-ja. Danes pa sem le član zgornjesavinjskega društva invalidov,« se smeji Plesnik in nadaljuje: »Ko sem bil poverjenik društva invalidov, smo obiskali številne kraje po Sloveniji, bili na kopanjih v različnih toplicah. Danes pa, ko je delo poverjenika opravljajo drugi, je delo zelo zamrlo.«