sem jo med branjem večkrat v grozi zaprla, sem knjigo prebrala do konca. In tisto poletje plavala samo s potapljaško masko in plavutmi. Ob branju druge knjige na polici, Imena rože, me je zgroženo zalotil oče, in veselja je bilo za tisto poletje konec. Naslednje leto sem nato odkrila Winetouja, predvsem po zaslugi nekaj let starejših sosedovih fantov, ki so me, edino dolgolasko med njimi, tisto poletje kar nekajkrat privezali ob drevo in mi z žepnimi nožki kradli pramene las. Razlago njihovega početja mi je, tako kot tudi knjige o ponosnem Indijancu, ponudila babica. Divje pustolovščine so me popolnoma prevzele in naslednje tedne sem, stisnjena v luknjo v živi meji, preživela na divjih ježah s prismuknjenim Samom Hawkinsom in njegovimi pajdaši. Od poletij, ki so sledila, se še zdaj spominjam potepanj z Ronjo po okolici Bohinjskega jezera, kjer smo tradicionalno dopustovali zadnje dni avgusta, pa Pike Nogavičke, katere vila je bila, o tem sem bila sveto prepričana, prav takšna kot hiša moje babice (ki se na žalost ni pustila pregovoriti v ribanje poda z drsalkami iz sirkovih krtač), pa Petih prijateljev s takrat neizgovorljivimi imeni, ki sem jim s tako vnemo pomagala pri iskanju zakladov, skritih v potoku poleg našega vikenda, da sem nazadnje staknila vnetje mehurja. V zgodnjih najstniških letih sem se spet vrnila na ameriški divji zahod, tokrat v družbi