Oblekla sem se in potem zajtrk. Že spet popečena slanina in klobasice, ki jih je mama ocvrla na ognjišču. Sploh je mama kuhala ves čas, ko smo bili na počitnicah. Tistih štirinajst dni je teta, ki je sicer spretno cvrla slanino in vešče pekla kruh, gospodinjske odgovornosti prepustila moji mami in privzela vlogo otroka v lastni hiši kot kaka razseljena kmečka tašča. Čas si je krajšala s stikanjem po kokošnjaku, hranjenjem mačke, še največkrat pa je kar posedala kot kakšen moški in gledala skozi okno, medtem ko je moja mama delala. Približno po treh dneh je mama postala sovražna in je začela godrnjati, komaj opazno, toda vztrajno. Saj to niso nobene počitnice! In s sestro sva ji prikimali, čeprav sva razumeli razloge, zaradi katerih se je teta tako vedla, mama pa tudi. Morali sva namreč pomagati pri hišnih opravilih. Pogrinjali sva mizo, pomivali posodo v emajliranem koritu, jaz pa sem bila tudi osebno zadolžena, da sem hodila v vodnjak po vodo. Sestra mi je zaradi tega zavidala. Prepričana je bila, da je to velik privilegij, da je to nekaj veliko bolj eksotičnega kot pometanje ali postiljanje. Saj je tudi bilo bolj eksotično kot druga opravila, en dan, veliko dlje pa ne, zato sem tudi vztrajala, da bom jaz hodila po vodo. Čar novosti pa je hitro obledel in ostalo mi je samo trdo in dolgočasno opravilo. Voda je težka, in meni se je zdelo, da je porabimo ogromne količine.