Vladavina antiintelektualizma niža kvalitativno raven javne debate, kar vzpostavlja pogoje za uspeh populističnega in rasističnega diskurza – ki pa se promovira ravno prek javne debate. V tem kontekstu se velja spomniti na staro LDS in jo primerjati z današnjim stanjem. Četudi so poslanci takratnih koalicij delovali kot glasovalni stroj, so se vendarle pretvarjali, da argumentirano razpravljajo o zakonskih predlogih, skratka, ohranjali so videz demokratične javne razprave. V nasprotju s tem se poslanci sedanje koalicije ne trudijo ohranjati videza take razprave, ki je tako reducirana na boj za primat v populistični retoriki. Na tem mestu velja opozoriti na naivnost in nevarnost stare levičarske ideje, da je javna debate dobrodošla že zato, ker bodo v njej vsi pokazali »pravi obraz«, in da je bolje imeti takega nasprotnika, ki odkrito priznava svoje rasistične, homofobične itd. predsodke, kakor pa nekoga, ki svoj rasizem artikulira »med vrsticami« in v nasprotju z javno izraženimi stališči. Kot poudari Žižek, »to razumevanje usodno podcenjuje ideološko-politični pomen vzdrževanja videza: videz ni nikoli 'zgolj videz', temveč določa dejansko socio-politično pozicijo vseh vpletenih. Če bi rasistična drža postala sprejemljiva za mainstream ideološko-politični diskurz, bi to radikalno premaknilo ravnotežje celotne ideološke hegemonije.«15