Hrvaški zunanji minister je res po nepotrebnem izzval slovensko stran z zelo sporno trditvijo, da Slovenija nima stika z mednarodnimi vodami. Meja na morju še ni določena, nesporno pravico Slovenije do tega stika, ki izhaja iz stanja v bivši zvezni državi, pa je smiselno, v dobro obeh, uresničiti z razmejitvijo, ki bo hkrati omogočila tudi nastajanje ribolovnih, ekoloških ali gospodarskih con, ob sorazmerni udeležbi vseh obalnih držav. Čemu hrvaška gostobesednost o pravici do enostranske poteze, ki bi ji tudi Evropska unija oporekala, pa ni jasno. O tem lahko le ugibamo. Volitve? Nafta? Arbitraža o meji? Djapićevo eskaliranje napetosti z že pripravljenim zakonom o izključni gospodarski coni? Ali Jelinčičeve domislice brez mednarodnopravne osnove, a z merodajno podporo Jelka Kacina o nasledstvu Jadranskega morja? Na spornost hrvaških trditev se je naša diplomacija odzvala drastično (da o populističnih nastopih strank ne govorimo!) z neresnim dodatkom iz klasičnega repertoarja ministrovih groženj na račun nadaljnjega hrvaškega približevanja EU in Natu. No comment, s katerim so na te grožnje odgovorili predstavniki Unije, pa nas mora strezniti, če želimo vstopiti v schengenski prostor, ne da bi se morali prilagajati hrvaškemu ritmu. In če si res želimo aktivno posredovanje EU.