FRANCE CUKJATI: Hvala za besedo. Lep pozdrav kolegice, kolegi! Imamo zanimivo temo, in sicer opozicija predlaga oziroma v skladu z zakonskimi določbami predlaga referendum in imamo koalicijo, ki temu referendumu nasprotuje in predlaga, da o tem odloča Ustavno sodišče. Gre praktično za tipičen parlamentarni, ne bom rekel, spopad, ampak soočenja različnih stališč, kjer bosta dve polovici, vsaka zagovarjala svoje stališče. To je normalno. Zaradi tega ne vem, zakaj je predsednik Državnega zbora, oprostite gospod Gantar, dodelil sam mimo poslovnika, brez soglasja Kolegija, 120 minut Vladi. Ne vem. In tudi ne vem, zakaj ima pri današnji seji opozicija trikrat manj časa za razpravo kot koalicija in Vlada skupaj. Nisem vesel takih postopkov v Državnem zboru, tudi nisem navajen nanje. Pa dovolite, da preidem k temi, ki je izrazito parlamentarna: dve nasprotujoči si stališči, kar je legitimno, kar je normalno za parlament. Da bi razumeli razpravo in zahtevo, o kateri bomo tudi glasovali, zahtevo, naj o tem odloča Ustavno sodišče, moramo najprej vedeti, kaj prinaša Šturmov zakon. Še prej moramo vedeti, kaj je pa bilo pred Šturmovim zakonom, ki je bil sprejet lani. No, nekaj značilnosti, ki so najbolj ključne in govorijo o zelo pomembni stvari, in sicer o odvetniških tarifah. Slišali smo različna mnenja, da se niso niti zmanjšale te tarife, da so se praktično nekatere drastično povečale oziroma je nevarnost povečanja in podobno. Naj nekoliko podrobneje povem, kako je zgledalo plačevanje pred Šturmovim zakonom. Preden je bil Šturmov zakon sprejet, so odvetniki zaračunavali vsako pisanje posebej, vsako glavno obravnavo posebej, vsak narok posebej, vsako pripravljalno vlogo posebej. V 5. členu njihove tarife je bilo zapisano, da lahko odvetnik kar sam, mimo soglasja stranke, enostransko torej za 100% dvigne to tarifo za tako imenovano posebno strokovno znanje, kar je praktično veljalo za vse gospodarske spore. Nikoli stranka ni vedela, koliko jo bo stal sodni postopek, nikoli, niti približno ne. Šturmov zakon je uvedel drugačen pristop. Tako rekoč je ukinil tisto plačevanje po posameznih dokumentih, po posameznih dejanjih, po posameznih narokih in je vzpostavil sistem plačevanja na primer. Stranki so bili torej stroški vnaprej znani, koliko jo bo stala zadeva. In ta Šturmov koncept odvetniške tarife je bil povezan s sodnimi taksami. Kako? Tako, da je bil odvetnik zainteresiran, da bi se čim prej, čim hitreje učinkovito zaključil postopek. To je tista glavna razlika. Prej so odvetniki raztegovali postopke, zavlačevali, kajti ko so se enkrat poglobili v primer, potem je bilo čudovito vleči ta primer s sodbe na sodbo, iz naroka v narok, zavlačevati dodatne pritožbe, dodatne papirje, kajti vsakokrat so lepo zaračunali. Šturmov zakon je to prekinil. To je bistveno. Zaradi tega se ne da primerjati posamezne scene, posameznega papirja, tako rekoč, ampak celoto. In v celoti so cene odvetniških storitev s ciljem pravne varnosti padle tako rekoč za 50%. Gre torej za prenos nemškega modela v Slovenijo. In po tem nemškem modelu - Nemci imajo že zelo dolgo prakso s tem modelom. Pri njih se 80% vseh primerov se konča prej, predno pridejo na glavno obravnavo. Končajo z mediacijo, poravnavo in podobno, ker so odvetniki stimulirani za zaključitev postopka, za mediacijo, poravnavo in podobno. Pri nas so pa bili do Šturmovega zakona stimulirani za zavlačevanje.