Flavta za Evo-Nino vendarle ni bila povsem ljubezen na prvi pogled. Pri šestih letih je začela igrati violino, kar je trajalo približno dva meseca - vse dokler ni na nekem koncertu zagledala flavte, ki jo je očarala, "ker se je tako lepo svetila" . In tako je, bolj ali manj po naključju, v njeno življenje vstopilo glasbilo, ki mu zdaj posveča večino svojega časa. Resno ukvarjanje z glasbo za seboj seveda potegne številna odrekanja - če ne drugega, ima Eva-Nina manj prostega časa in družabnega življenja kot večina njenih vrstnikov. Kljub temu pravi, da nikoli ne pomisli, da bi vrgla puško v koruzo: "Vaje zame niso obveza, ker to rada počnem. Nikoli si ne mislim: 'Joj, spet moram biti na vaji.' Če si nečesa res želiš, ni nič pretežko."