Potem ko na originalnih tleh iz 16. stoletja v miru popijemo kavico in se naužijemo razgleda na notranje dvorišče obnovljene Turjaške palače, se peš v zastekljenem zavoju spustimo v 1. stoletje, ob kloaki starorimskega kanalizacijskega sistema prečkamo glavno emonsko mestno vpadnico, sestopimo v višino (pravzaprav v globino) prazgodovinske Ljubljane in preučimo inženirski prerez tisočletno trdnih temeljev rimske ceste. In se že vzpenjamo mimo izkopanega srednjeveškega vodnjaka nazaj proti sedanjosti, ki je v pritličju. Tu je sodobno družabno središče z večnamensko dvorano, muzejsko delavnico, atrijem, kavarno in trgovino. Ne, to ni znanstvenofantastični film, ampak resničen sprehod po obnovljenem ljubljanskem Mestnem muzeju. Prostori v prvem in drugem nadstropju so za zdaj še prazni (z izjemo protokolarne Županske sobe, v kateri so razstavljene mestne insignije), v prihodnosti pa bodo napolnjeni z ljubljansko zgodovino (ko bodo k 1,6 milijarde tolarjev, kolikor je mestna občina Ljubljana doslej dala za prenovo, pridali zadnjih nekaj milijonov, da bodo muzealci lahko dokončali delo). Direktorica Mestnega muzeja Taja Vovk Čepič obljublja, da se bo razstava v zgornjih prostorih ves čas spreminjala, sprehod pa se bo vedno končal pri Povodnem možu, prijaznem in postavnem zelenem možu v sobi Poišči sam. Gospe in gospodične se bodo rade ustavile še v muzejski trgovini, ki med drugim ponuja čudovite replike starorimskega nakita.