Zdravnica na dializi, kamor hodim dve leti trikrat tedensko, je zelo previdno povedala, da stane zdravljenje ledvičnega bolnika državo veliko davkoplačevalskega denarja. To je omenila zato, ker se nekateri pacienti neprimerno obnašajo in je dobro vedeti za strošek, saj bi lahko zavedanje o njem spremenilo nesramnost v znosno prijaznost, pa četudi bi bila le ta zgolj hvaležnost (radodarni) državi, ki nas z umetnimi ledvicami ohranja pri življenju. Previdni in vse prej kot zlobni očitek o porabi davkoplačevalskega cvenka je za hip vzbudil mojo vest do naklepa, kako bi na naslednji dializi naročil medicinski sestri, naj me ne priključi na aparat, brez katerega ne bi dolgo gazil trave, in naj država denar, ki ga troši za moje zdravljenje, porabi raje za nakup letala, policijskega čolna ali za kakšen referendum o umetnem oplojevanju samskih žensk, pa sem se kmalu premislil. Predvsem zato, ker gre veliko več denarja za bolj nesmiselne in veliko neumnejše zadeve, kot je moje priključevanje na umetne ledvice, in ne nazadnje zato, ker bi bil veliko raje zdrav kot odvisen od stroja, ki ga poganja davkoplačevalski cvenk.