Toda verski tisk šolarji smo brali predvsem Ognjišče ni bil odkritje zaradi svoje verske vsebine, temveč zaradi nečesa drugega: reportaž o naših preizkušanih bratih in sestrah, v katerih je bilo mogoče brati o neozdravljivo bolnih, bolnikih z multiplo sklerozo, mišično distrofijo, ljudeh s psihičnimi motnjami, o vseh mogočih socialnih odrinjencih, za katere dotlej preprosto nisem vedela, da obstajajo in da za povrh živijo v zame nezamisljivi revščini. Še manj mi je bilo ob tem jasno, da zaradi tega ne rjujejo od besa in obupa, ampak se tako je pisalo kljub svoji nesreči zahvaljujejo Bogu za milost življenja in vere. Šele s pomočjo Ognjišča mi je, skratka, prišlo do zavesti, da moj krasni normalni svet socialnega in telesnega zdravja, varnosti, enakosti, socialistične enakomiselnosti, iz katere je vera štrlela kot nekakšen nepotreben, moteč dodatek, nikakor ni edini svet, temveč da je svetov več, le da se o nekaterih govori v časopisih, ki jih je moja knjižničarka zložila na eno od bolj odročnih polic.