Že vhod v poslopje z velikimi kamnitimi grajskimi vrati in družinskim grbom nad njimi dokazuje, da gre za grad, ki mu ne vojne vihre, ne kuga, ne naravne ujme s požari vred niso bili kos. Naši predniki so bili Franki z družinskim grbom, ki sega kdove koliko stoletij nazaj. Še danes ga uporabljamo, je pokazal nanj kot na zaščitni znak hotela, posestva in Neumayerjevega rodu, ki že več kot tristo let prebiva v gradu. Poslopje je spremljala neverjetna sreča, ki mu je prizanesla celo uničujoča druga svetovna vojna. Tu ni bilo front: nikoli ni bil oropan, medtem ko ga je požar leta 1711 samo oplazil, kar se še zdaj pozna, saj so mu zgorelo zadnje nadstropje potem kar odrezali, je razložil lastnik. Zato je poln neprecenljivih starih predmetov, slik, kipov, dokumentov in tudi grajska kapelica je en sam muzej. Ponekod imajo še stare lesene stopnice in leseni pod, ki ga ribajo tako kot v starih časih. To zdaj počno delavke, med katerimi je kar nekaj tujk, tudi s Češke in Hrvaške. Poleti je večina sezonskih delavcev tujcev. Ko sem lastnika vprašala, kakšne so težave z vzdrževanjem tako častitljivo stare zgradbe, je odgovoril, da hudičeve, ker ga pri tem držijo tudi varstveniki kulturne dediščine.