S pisanjem o dveh ranjenih, komaj rojenih ptičih, ki ju je mačka sklatila iz gnezda, sem si očitno nakopala kar nekaj sovražnikov. Morda bi bilo bolje, če bi napisala, da sem ju zatlačila v torbo, odnesla domov in iz njiju naredila rižoto. Ali počakala, da bi mi, že tako ranjena od mačjih tac, počasi poginila na rokah, in potem, pod drevesom ob obzidju Križank izkopala grobek, vanj zakopala ptiča, odtrgala dve vejici, ju zvezala z vezalko in na sveži grobek zataknila križek. Ali v trenutku, ko je ptiček cepnil pred moje kolo, zamižala, naredila majhen ovinek in se odpeljala naprej. To bi bilo najbolj neboleče. Najbolje bi bilo, da o tem ne bi pisala. To vem tudi sama. Najbolje je, da o ničemer ne pišeš, ker to pomeni, da ne bo nikogar, ki bi se mu zameril. Najlažje je, da v sebi kuhaš grde, lepe, vlažne ali grešne misli in jih nikomur ne zaupaš, jih tu in tam zaliješ z alkoholom, dokler ne umreš od ciroze jeter ali trebušne slinavke. Ne vem. Najbolje je, da ne izstopaš, da utišaš svoj smeh, svoje kretnje, da skriješ svoje solze, svojo razposajenost in svoj bes. Da si nadeneš feredžo in hodiš skozi življenje previdno po prstih kot senca. Ni nujno, da se ne bi našel kdo, ki te ne bi česa obtožil, je pa manj možnosti.