In kaj drugega kot sveto jezo tistih, ki bi jih vlada morala bolj dosledno upoštevati, če že ne v celoti ubogati, je bilo pričakovati, ko je predlog zakona o kmetijsko-gozdarski zbornici v drugo zaokrožil v parlamentarni obravnavi. Ko je državni sekretar za kmetijstvo in evropske zadeve Franc But na matičnem odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poskušal prepričati, kako so »vse te predloge in pripombe zelo podrobno analizirali, jih poskušali tudi smiselno vključiti v gradivo za drugo branje« in potem v isti sapi dodal, da mora pošteno povedati, kako so na koncu ocenili, da predlog zakona ni bistveno spremenjen od tistega v prvem branju in da naj bi bil po njihovem (čigavem, ni treba posebej ugibati) tak še najbolj primeren, se je sprožil pravi plaz očitkov. Razen poslancev iz vrst SLS, ki so se, razumljivo, postavili v bran predloga zakona in hvalili predvideno zbornično organiziranost, so bili, začuda, vsi drugi proti. V pisanem šopku pripomb, zaradi katerih se je na matičnem parlamentarnem odboru začasno vse ustavilo, še posebej izstopa trmoglavo vztrajanje pri obveznem članstvu za vse lastnike in najemnike malce večjih kmetijskih zemljišč in gozdov (spodnja meja za obvezno članstvo je 16.800 tolarjev katastrskega dohodka), in vztrajanje pri zastopanosti političnih strank. Če naj bi bila kmetijsko-gozdarska zbornica namenjena predvsem kmetom, posestnikom kmetijskih in gozdnih zemljišč in naj bi bila zakonodajna rešitev omenjene zbornične organiziranosti po zgledu EU, tako vsaj poudarjajo zagovorniki zakona s kmetijskega ministstva, potem je pač nesmiselno siliti v to združbo še vse druge bolj ali manj male lastnike zemljišč in gozdov.