'Ubogi Néstor, ti moj ubogi, ubogi prijatelj,' je pomislil Karel, in presunjeno ugotavljal, kako rada smrt prekriža življenje najbolj požrtvovalnih ravno med opravljanjem njihovega ljubega poklica. 'Pravi chef do zadnjega diha,' si je mislil, ko mu je vlekel iz roke papir. Potem mu je odvzel še kuhinjsko krpo, ki jo je imel obešeno za pasom: drobne osebne pritikline, ki so v smrti postale še osebnejše. 'Najbolj spoštljivo bo, če poskrbim, da tudi ti predmeti odidejo k zasluženemu počitku,' je pomislil, 'zdaj, ko njihov lastnik spi večni sen.' Torej je Karel Pligh zelo ljubeče (in ne ravno z lahkoto) prepognil zmrznjeno krpo; seznam slaščic, ki ga je pokojnik držal v roki, pa se mu je zdelo še najbolje spraviti v kako kuharsko knjigo. Ravno prav: tam, na marmorni delovni ploskvi, je bilo videti Brillat-Savarinovo Fiziologijo okusa, biblijo Néstorja Chaffina, ki ga je spremljala vseh dobrih trideset let poklica. Karel je vtaknil papir v Savarina, potem pa zloženo kuhinjsko krpo položil na knjigo, v lepo urejen kupček. Šele potem je spet stopil k vratom hladilnice.