Beseda moderna izvira iz besede moderen (francosko moderne). Namesto nje uporabljamo tudi izraze sodoben, novodoben, nov, opišemo jo lahko z besedno zvezo po sodobnem okusu ali pojmovanju. Po letu 1890 je bila moderna skupno ime za evropske umetnostne smeri, ki so s svojo subjektivnostjo nasprotovale realizmu (nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem). Nova romantika se vrača k vrednotam »stare« romantike, zlasti k čustvom. Njen značilni motiv je hrepenenje, ubeseduje mistična doživetja in se poglablja v zapletene duševne pojave. Dekadenca (francoska beseda pomeni propad) je umetnostna smer, ki izraža odpor do ustaljenih, tradicionalnih vrednot, izrazito poudarja čutnost, prepoznavna pa je tudi po razdvojenosti, pesimizmu in živčni preobčutljivosti. V besedilih te smeri sta prisotna tako misticizem kot opolzkost. Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji kot izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je takrat dosegla svoj vrh in razpadanje. Simbolizem se imenuje po grški besedi symbolon (simbol, znamenje, podoba za pojem, pa tudi ideja, čustvo – oljčna vejica je recimo simbol miru). Zanj so značilni odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem in poudarjanje čiste lepote. Za simboliste v primerjavi z dekadenti svet ni le čutno dojemljiv, ampak se za njim skriva skrivnostna globlja resničnost. Za njeno upodabljanje uporabljajo večinoma dvoumne, nejasne simbole. Ta umetnostna smer se je najprej pojavila v Franciji, od tam pa se je razširila po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so menili, da umetnosti ni treba opravljati družbeno koristne vloge, ampak je sama sebi namen. Impresionizem (ime za to smer izhaja iz latinske besede impressio, vtis) je slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu, v književnosti pa med letoma 1890 in 1915. Zanj sta ključnega pomena trenutno doživetje in osebni vtis, običajno v povezavi z naravo. Čutno dojeti vtisi se pogosto povezujejo brez razmišljanja, preučevanja in sklepanja, značilni so razbiti stavki in zvočno slikanje.