Ampak: kje je pravzaprav Balkan? Je imel avstrijski kancler Metternich prav, ko je na konzervativnem kongresu evropskih monarhij leta 1841 pribil, da se Evropa konča na dunajski Landstrasse, pri tem pa predpostavljal, da so prostori južno od nje že Balkan, kjer - se ve - živijo divjaki? Ob dejstvu, da je železni kancler lansiral svoj izrek na parketu salona, ki je stal le eno ulico od sedanje glavne avtobusne postaje na Dunaju, kamor redne linije danes vozijo potnike iz prav vseh balkanskih držav, se je mogoče sladko hahljati, mar ne? Se Balkan torej res začne na južni strani terase hotela Esplanade v Zagrebu, kakor si je ironično želel moderni hrvaški bard, Miroslav KrležaKrleža, Miroslav? Je Balkan doma že v gastarbajterskih krčmah okrog dunajskega Sudbahnhof, kakor ihtavo zatrjuje rumeni žurnalizem avstrijskega malomeščanstva? Ali se Balkan začne na južnem bregu Kolpe, ki Slovenijo deli od Hrvaške, kakor verjame velika večina Slovencev, ki se strinja s sporočilom zidnega grafita "Južno je kužno"? Ali pa se Balkan pravzaprav izraža povsod tam, kjer ljude prakticirajo politiko nevmešavanja v lastne zadeve, kakor je tradicionalno pasivnost balkanskih ljudstev sarkastično imenoval sodobni srbski pisatelj Dragan VelikićVelikić, Dragan? Balkan kot simbolni limes, ki razmejuje stabilno in urejeno družbo od plemenskega nasilja, je pač lebdeči označevalec. Poljubno ga je mogoče premeščati.