ivimo v državi, ki sedanjo krizo uradno minimizira, kolikor je le mogoče, ali je sploh ne priznava. Če pa kriza že je, potem jo menda Italija prenaša bolje kot vsi drugi, še več, iz nje bo izšla močnejša, kakor je bila. Na ta način politika, in z njo v veliki meri tudi mediji, nagovarjajo javnost v prepričanju, da si ljudje predvsem želijo olepševanje oziroma zakrivanje neprijetnega resničnega stanja. Toda tako izrazito prikrivanje resnice je vsekakor zelo problematično, in če ga želimo ponazoriti s preprosto primero, bolnemu človeku svetuje, naj ne gre k zdravniku. Poudarek je torej v tem, da so dejstva pač dejstva, do njih lahko zavzemamo takšna ali drugačna stališča, pa še vedno ostanejo dejstva. Z drugimi besedami: kriza je in še ni dosegla dna, ali vsaj v tolikšni meri ne, da bi bili brezskrbni, kaj šele lahkomiselni. Res so se stvari v mnogočem izboljšale, vendar Istat navaja, da je v Italiji bruto notranji proizvod za 6% manjši kot pred enim letom. Italija je na repu evropske lestvice in v naslednjem letu bo navedeni odstotek zmanjšan le za eno enoto. V primeru, da se ti in drugi kazalci umirijo, pa se bo še naprej večala brezposelnost. V prvem trimesečju tega leta je bilo izgubljenih okrog 200 tisoč delovnih mest, v naslednjih 12 mesecih jih bo ukinjenih vsaj 800 tisoč, če ne en milijon. V dveh letih se bo potemtakem brezposelnost v Italiji povečala od 6,3 na 9,4%, v Združenih državah Amerike pa v enakem obdobju od 4,9 na 10%. Ni treba biti posebno bistri za ugotovi-