Navdušenje volilnega telesa je začelo plahneti po letu 1992. Že leta 1994 se je lokalnih volitev udeležilo le še 61 odstotkov volilnih upravičencev. Slabo se je godilo tudi parlamentarnim volitvam. Leta 1996 je glasovalo 140 tisoč manj ljudi kot leta 1992. In ko je Kučan leta 1997 ponovno zmagal v prvem krogu, je bil njegov rezultat kljub gladki zmagi za skoraj 220 tisoč glasov slabši kot leta 1992. 220 tisoč manjkajočih glasov, to ni nizka cifra. Dr. Janez Podobnik, ki je leta 1997 na predsedniških volitvah osvojil srebrno kolajno, je zbral manj kot 200 tisoč glasov. Glasovi so torej nekam šli. Natančneje, niso več prišli na volišče. Če je bila do leta 1992 politika na dobrem glasu in je imela status dejavnosti, ki koristi vsem (ali vsaj veliki večini), je po letu 1992 ugleden položaj izgubila. Po letu 1992 znaten del ljudi politiko razume zgolj kot prepiranje, ki se odvija znotraj političnega razreda, kot prerivanje, ki je namenjeno zgolj temu, da nekdo dobi več oblasti. Več ob lasti in več privilegijev. Redko kateri volivec politike vidi kot služabnike ljudstva. In če ima politika v delu javnosti tak status, je težko pričakovati, da bodo ljudje množično drli na volišče. Na zadnjih lokalnih volitvah leta 1998 je bil tako postavljen negativni rekord: prvega kroga se je udeležilo 58.3 odstotkov volilnih upravičencev, drugega pa še manj. Če se je parlamentarnih volitev leta 1996 udeležilo 73 odstotkov, se je zadnjih parlamentarnih volitev udeležilo le še 70 odstotkov upravičencev.