Čeprav so Japonci v prvih mesecih svoje vojne na Pacifiku dosegali neverjetne rezultate, v bistvu noben Anglosas od decembra dalje še malo ni podvomil, kako se bo zadeva končala. Nemčija je bila močna, Japonska prav tako. Toda bili sta daleč vsaksebi, borili sta se proti različnima sovražnikoma in na preveč raztegnjenih frontah, tako da sploh nista bili pravi zaveznici. Tudi Rusi in Angloamerikanci niso bili, vsaj ne v tem smislu, da bi si medsebojno iskreno zaupali. Vsekakor pa so se borili proti istemu sovražniku in se med seboj dejansko podpirali. Anglosaško zavezništvo, zveza med Amerikanci, Kanadčani, Angleži in Avstralci je bila kar se da intimna: po vsem svetu razpreden sistem oporišč, surovinskih virov, produkcijskih centrov, znanj, diplomatskih zvez in prestiža, v čigar središču je stala neizmerno bogata, spočita, od sreče razvajena Severna Amerika. Še enkrat je lahko ravnala, kakor že v prvi svetovni vojni in česar si ni mogla privoščiti nobena druga država; sredi vojne vihre se je lahko, varna pred vsemi napadi, v popolnem miru pripravljala na vojno, da bi nato, bogato založena z vsemi sredstvi ubijanja in reševanja, še sama stopila na prizorišče. In sicer je sklenila, da bo njen prvi nasprotnik Nemčija in da je treba potolči najprej njo, šele potem Japonsko; in da se je treba glavnemu nasprotniku približevati metodično, korak za korakom: Afrika, Sredozemlje, Italija, šele nato nemški položaji v Franciji; medtem je treba mrcvariti nemška mesta z bombami. Glavno breme pa naj prevzame Rusija. Bil je to zares metodičen, krvav načrt, ki je štedil z življenji lastnih vojakov, brez simpatij za življenja in trpljenje vseh drugih narodov.