Že vidim, da bo to netipičen pogovor, saj se nisva še nič pogovarjala o umetnosti, bolj se pogovarjava o mojem šolanju. Toda naj bo! Toda off the record: V Ilirski Bistrici so bile, ne vem ali so še, večinoma lesne tovarne. Pri nas je bil les tudi v družini. Praded Pavel je trgoval z lesom, celo graščino Wahtenberg pod Limbersko???...Limbarsko?)????? goro si je kupil z uspešnim trgovanjem. Stara mama ima gozd, seveda je bilo logično, da sem hotel postati lesni inženir in se vrniti v Ilirsko Bistrico v eno izmed tovarn. Toda ko sem prišel v gledališko šolo, je bilo te otroške iluzije konec. Mimogrede - tudi Werner Herzog je iz lesarske družine. Na šoli?????(kateri?)???? sem srečal Gojmirja Lešnjaka, Vincija???...Vinčija?)????? Anžlovarja in, to pa je najpomembnejše, odlične profesorje. Za humanistične predmete in tehnične predmete. Na lesni šoli so bili tisti profesorji, ki niso bili izbrani za nadzor prihodnje inteligence. Tako je v vseh ideoloških sistemih. Gimnazije pripravljajo bodočo elito za prevzem oblasti! Pozicija oblasti na lesni šoli je bila: karkoli predavajo učencem, učenci niso nevarni. Podobno je bilo na srednji oblikovni, iz katere se je izoblikovala najpomembnejša skupina posameznikov, ki je 'zgradila' spremembo. Kje pa naj se zgodi sprememba, če ne na oblikovni šoli? Mislim, da je bila srednja oblikovna šola eno najpomembnejših središč sprememb osemdesetih let.