Marjana Tomšiča poznam kot raziskovalca literarne esence slovenske Istre. Ob naslovu radijske igre, ki jo je Mateja Tegelj priredila po njegovi noveli Črni angel (ponovitev je bila 25. avgusta), sem upravičeno pričakovala istrsko etnospreletavanje, a me je že nadrealistična glasba (Cvetka Bevc in tonski mojster Staž Janez) na začetku pripravila na nekaj strašnega, kar je bilo nemudoma na vrsti. Vdova s petimi hčerami se poroči z divjim seksualno nabreklim vaškim pijancem in kriminalcem in z njim v španoviji "kaznuje" hčere, kadar so poredne, tako da jih toži pohotnežu. Ta jih pretepa po goli koži in drugo za drugo posili, česar se ona vseskozi zaveda, a pred čemer, kakor je tipično v takih primerih, zatisne odgovorno materinsko oko. Ena od hčera očima ustreli. Ta družinski položaj se razkrije v nekaj kratkih seansah na sodišču. Vdova, spogledljivost deklice, odnos matere do zlorabljene hčere, psihopatski očim, način zasliševanja žrtev, nemoč sodišča, razumevanje do napadalca, brezbrižnost do žrtve. Tako kot v resničnem življenju tudi v igri senca pade na dekle, ki ima že v zgodnjem otroštvu seksualno prebujeno igrivost, ki si jo potem tudi očita, ko sprejema krivdo nase. Saša Mihelič, Violeta Tomič, Milena Grm in Maja Sever so pretresljivi ženski glasovi, Pavle Ravnohrib pa "zravna" pohotnega očima. Suha režija Jožeta Velentiča od poslušalcev zahteva mrzlo kri. Zaradi preobčutljivosti bi radio ugasnili, iz jeze bi koga ubili, iz svetohlinstva pa bili dvolični.