"Knjiga Simbiotski človek je obenem svarilo, vodilo in povabilo. Svarilo je podprto s trdnimi argumenti. Skozi posamezna poglavja, ki opisujejo mnogim še nepoznano resničnost, sem poskušal bralca voditi skozi prostor in čas. Poskušal sem, list za listom, odpirati zgodbo evolucije Življenja na Zemlji vse do današnjih dni, ko se soočamo s tragičnimi posledicami izrojene človeške vrste. Želel sem drzno in predrzno razgrniti vprašanje znanstvene resnice, ki vse bolj postaja zgolj resnica tehnoznanosti. Ob branju boste spoznali, da na koncu postane najpomembnejše tisto, česar poprej nismo vedeli, nismo hoteli vedeti, ali nam niso povedali. Življenje nas s povratno zanko (ki nam jo je že zadrgnilo okoli vratu) opozarja na naše maligno antropocentrično razmišljanje in veliko napak si ne moremo več privoščiti. Počasi se že zavedamo, da je prišel čas za temeljite spremembe. Vendar bralca ne pustim v lažnem upanju ali v brezupu. Ob branju skupaj začnemo plesti simbiotsko mrežo Življenja. Vstopamo v novo kozmologijo, v nov kontekst razumevanja Življenja, ki je usmerjeno na mrežo odnosov med bitji. Ob pisanju sem imel ambicijo, da je moj logos v neprestanem dialogu s sophio, modrostjo. Če je racionalistična biologija ustvarila kritične probleme današnje družbe in sveta, jih bo le holistična zavest biozofije (biosophia) sposobna razrešiti. Da pa bi bili pri tem uspešni, moramo postati ekološko pismeni. Šele ko bomo razumeli biozofijo (principe organizacije ekosistema), jo bomo lahko uspešno uporabili za kreiranje trajnostne človeške družbe. Knjiga Simbiotski človek je obenem tudi vodilo, ki nas vrača nazaj na naše evolucijsko izhodišče simbiotskega človeka. Bistveno spoznanje, ki ga prinaša, je, da je Življenje na Zemlji obstalo le zato, ker je koeksistiralo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajali le borba in tekmovalnost, Življenje ne bi bilo mogoče. Analogno temu sporočilu evolucije je, da je omika možna le v dejavnem sodelovanju vseh ljudi in ob njihovi pripravljenosti, da podredijo svoje kratkoročne sebične interese skupnemu dolgoročnemu dobru. Če ozka družbena skupina hoče maksimirati le svoj položaj, namesto da bi optimalizirala moč skupnosti, potem to vodi v uničenje družbe kot celote. Človeštva ne morejo rešiti nove tehnologije, ampak »nova zavest našega bivanja, nova etika, nova kozmologija človeštva, nova kultura sobivanja, holistična zavest biozofije, simbiotski človek z biozofskim pogledom na svet«. Pričujoče delo je hkrati povabilo, da skupaj ustvarimo simbiotsko družbo in zaživimo v kozmologiji simbiotskega človeka. Ta kozmologija ni nova – je izvorna, prastara in naravna, saj je položena v evolucijsko zibelko človeštva. Danes postaja mejnik v preživetju človeške vrste. Zemlja bo preživela, Življenje vedno najde pot – z nami ali brez nas."