ekaj let sem je deseti februar dan spomina na fojbe in na eksodus Italijanov iz Istre. Na ta dan v Rimu na Kvirinalu predsednik republike skupno s sorodniki teh žrtev počasti njih spomin. Navadno je vse to bilo uokvirjeno v precej enostransko obujanje zgodovinskega spomina. Iz govora državnega poglavarja so tako izzveneli neki nacionalistični in revanšistični toni. Poudarek je bil na nekem domnevnem slovanskem etničnem čiščenju. Letos prvič pa je bila celotna slika dokaj drugačna in bolj objektivna. Giorgio Napolitano je namreč omenil tudi fašizem in njegove zločine proti slovenski manjšini v Italiji. S tem je gotovo skušal postaviti stvari na svoje mesto. Iz tega je gotovo razvidno, da je bil najprej fašizem, potem šele drugo. S tem je bil zelo zadovoljen tudi slovenski predsednik Danilo Türk. Gotovo je zgodovinska resnica prišla zdaj jasno na dan. Večkrat smo že spomnili na znano tezo, ki jo je iznesel italijanski zgodovinar Nino Valeri, da je fašizem dedna bolezen italijanskega naroda. Vse to pa ne pomeni, da so bili vsi Italijani fašisti in kot taki krivi za zločine črnega režima. Tako tudi Nemci niso bili vsi nacisti in torej odgovorni za Hitlerjeve zločine. Medtem naj spet prikličemo v spomin besede nemškega filozofa Karla Jaspersa, ki je zapisal, da ni zločina, ki bi ga nemški nacizem ne prizadejal drugim narodom. Res je, da fašistična Italija ni nikdar doživela svojega Nürnberga, kjer bi lahko prišla do neke svoje katarze ali očiščenja. To je Nemčija doživela, kot je še doživela dan, ko je kancler Willy Brandt pokleknil pred spomenikom poljskim žrtvam v Varšavi. Jasno je, da bi lahko tudi Slovenci izbrali svoj dan spomina in to predvsem za vse neštete žrtve fašizma, za vse svoje ustreljene junake, drugače pobite ali preganjane, zaprte in konfinirane. S tem bi jih mi res dostojno počastili. “Svobode bi napil se kot medice” - tako lepo v svoji pesmi poje naš veliki, še mladi pesnik France Balantič, sam žrtev totalitarnega sovraštva. Svoboda je gotovo ena od velikih človekovih vrednot. Milijoni in milijoni ljudi na svetu je dalo življenje zanjo in za svoj narod. Še danes se na raznih koncih sveta bije boj za svobodo in demokracijo. Zato smo lahko globoko hvaležni vsem in zlasti vsem slovenskim žrtvam za njih nesebično daritev. Naj še na koncu zabeležimo sprenevedanje goriškega in rimskega župana, Romolija in Alemanna, slednjega ob obisku fojb na Tržaškem. Tako sta potrdila pomen dneva spomina, na drugi strani pa jima je tako ali drugače vse to subjektivno zasidrano v preteklosti. Celotni zgodovinski spomin, ki vključuje tudi fašistično obdobje raznaradovanja in preganjanja Slovencev, mora verjetno še čakati na dejansko in popolno uresničitev. Zgodovina je polna nasprotij. Nekateri pravijo, da se ponavlja, drugi, pa da je učiteljica življenja - magistra vitae. V njej imamo razvoj in napredek, višek pa tudi padce (corsi e ricorsi kot pravi italijanski filozof G. B. Vico). Dan spomina je zato nujno tudi del te stvarnosti.