Vse to je, poleg obnašanja gospoda predsednika Janeza Drnovška v Pragi in Atenah (ki med drugim meče senco na njegovo avtoriteto doma, zunaj pa izpade smešno), pripeljalo do popolne zmešnjave. Ta po mojem mnenju razkriva dva pojava, ki določata in označujeta današnjo slovensko zunanjo politiko. Prvi je ta, da od spremembe v vodstvu države slovenske zunanje politike ne vodi prvi minister, temveč predsednik države v sodelovanju z ministrom za zunanje zadeve in po vsej verjetnosti s prvakom opozicije. Drugi pa je ta, da vsebina zunanje politike ni produkt dolgoročne strategije države, ki bi temeljila na tehtnem premisleku o lastnem ekonomskem razvoju, varnostni politiki, geografskih okoliščinah oziroma položaju ter drugih bistvenih elementih, ki bi jo morali opredeljevati, temveč pretežno na političnih in osebnih interesih ter ambicijah njenih glavnih izvajalcev. Zdi se, da je današnja slovenska zunanja politika uzurpirana pravim nosilcem in verjetno tudi odtujena od pravih državnih interesov. Sicer si je težko razlagati politično napetost in zmešnjavo, ki vladata na tem področju danes.