Namazal sem kos kruha z maslom. Maslo je namazano na tanko. Nato grem v shrambo po kozarec marmelade. Otrok čaka na konec tega prijetnega rituala. Obljubil sem mu, da greva letos na morje in bo videl, kako očka prodaja sladoled, kako ljudje stojijo v vrsti in čakajo, da dobijo željeno porcijo sladoleda. Vrsta je dolga, daljša celo kot za Pepsi, in on bo ponosen, ko bo videl, kako njegov oče pripravi toliko ljudi, da se postavijo v vrsto. Nikoli ni videl morja, kot tudi svoje mame ni videl. Bil sem mu mama in oče. Vsakič sem ga pogledal kot kakšen stvor, ki je pomotoma padel na zemljo. Grozno se mi je zdelo, da je do približno petih let znal reči vse, razen besede oče. Ta beseda mu je bila nedostopna, presegala je zmožnost njegove artikulacije, preprosto je bila odsev realnosti, ki zanj ni obstajala. Zelo te razburi, če imaš otroka, ki ga vidiš govoriti vse na tem svetu, od hladilnika do števca, ni pa sposoben poklicati svojega očeta. Včasih me gleda, kot da bi me v tistem trenutku želel imenovati, kot bi me sicer moral imenovati, toda ne vem natančno, kaj se dogaja z njim, v njem, začne izdavljati zastrašujoči krik, napenja vse moči. Zaman ... Nikakor ni mogel reči: oče! Najhuje je bilo, kadar se je, ko je imel približno pet let, zazrl vame, dvignil palico in rekel: Ti, človek. Preden mi je rekel oče, mi je rekel človek. Zanj sem bil človek, velik človek, skrbnik. Odkritje imena oče je sledilo kasneje. Bilo je podobno hlipavemu joku, kot prepovedan zvok, ki ga je na koncu izdavil z negotovim pogledom. Tudi takrat sem imel občutek, da me v bistvu ne nagovarja, da me samo opazuje in ne kliče. Izgovarjal je besedo oče kot bi izgovarjal roža, ali zvezda, ali nebo, ali kar koli drugega. Izrekel jo je s strahom in negotovostjo, toda prepričan sem, da ni povezal, da ni mogel povezati lastnosti očeta in omenjenega zvalnika. Izgovarjajoč oče je s prstom pokazal na mene in vpil, kot vpije nek tujec na cesti: Hej, človek! Kaj je torej hotel poimenovati z besedo oče, kakšne vidne in nevidne povezave je pripisoval tej besedi? Kot vsak oče, ki ga skrbi razvoj njegovega otroka, sem ga večkrat spraševal: kaj je to? in pri tem pokazal na mizo; odgovor je bil jasen in pravilen. Nikoli nisem imel poguma, da bi mu spodbujal znanje. Sem se morda bal, da ne bo rekel ničesar, da se bo zaprl v popoln molk, in da ne bom mogel nič več izvleči iz njega? Ne vem, nisem si drznil, nisem imel poguma ... Verujoč v čudež govora sem si odtujil lastnega otroka; ni tako navaden otrok, kot sem verjel ...