Kako bi namreč drugače lahko pojasnili dejstvo, da topničarji v zadnjem času v domačih tekmovanjih niso bili sposobni premagati niti lastne sence, da so jim redno uspevali podvigi, kot so domači porazi proti moštvom z dna prvenstvene lestvice ali pa kot je izpad iz kar dveh pokalnih tekmovanj v le treh dneh, in da so se še posebno smešili na gostovanjih, na katerih nikakor niso mogli iztržiti kakega omembe vrednega izida. Hkrati pa v prestižni ligi prvakov doživljajo ene najlepših trenutkov, ki so jih zdaj kronali s kar osmo zaporedno tekmo brez poraza in z eno najbolj prestižnih zmag - in to kar na gostovanju - v vsej klubski zgodovini. Zgodovini, v kateri jim je mnogokrat šlo vse po načrtih na domači sceni, a tudi ko so v premier ligi nizali dobre nastope in odmevne zmage, pogosto niso bili sposobni priti do odmevnega izida na mednarodni sceni. Simptomi razcepljene osebnosti torej za Arsenal niso nič neobičajnega in nič novega, razlika je le v tem, da so zadevo v letošnji sezoni nekoliko obrnili, prav tako pa - če dobro pomislimo - niso simptomi razcepljene osebnosti v zadnjih sezonah nič nenavadnega niti za angleške klube nasploh. Spomnimo se samo najboljšega primera, lanske ekipe Liverpoola, ki je doma igrala podobno neuspešno in na trenutke celo sramotno slabo kot Arsenal, v ligi prvakov pa nizala uspehe in na koncu prišla do presenetljivega končnega slavja. Lahko kaj podobnega uspe tudi fantom s Highbouryja? No, za kaj takega je še precej prezgodaj, saj bodo najprej morali ubraniti dosežek, ki je šokiral nogometno Evropo, nato pa začeti razmišljati o čem večjem, morda celo o ponovitvi Liverpoolovega podviga. Oziroma z besedami junaškega Henryja: »Moramo ostati osredotočeni na naš cilj. Ta je za zdaj četrtfinale in moramo se zavedati, da ga še nikakor nismo dosegli. V Madridu smo odigrali briljantno in pokazali, da smo sposobni marsičesa, zdaj pa moramo ohraniti zbranost in nadaljevati s podobnimi igrami.« In kdo ve, kako daleč lahko ob upoštevanju teh navodil prileze druga, evropska Arsenalova osebnost.