Veliko več kot samo filmi. Predvsem zgradba njegovih filmov, dramaturgija in način sestavljanja prizorov. Lynchev dramaturški lok mi je izredno blizu. V zadnjem času se pogosto vračam k Henryju Jamesu. Za časa njegovega življenja, na prehodu iz 19. v 20. stoletje, se je veliko govorilo o razlikah med realizmom in modernizmom. Če v Lynchevih filmih natančno spremljamo zgodbo in opazujemo kadre, ugotovimo, da gre za fiktivni realizem. Postopek združevanja ni mimetičen. Podobno kot v Jamesovih romanih. Zanimajo me blage mešanice, ne nujno skrajni modernizem. Ali nekaj, čemur danes v gledališču pravimo akademska avantgarda, ki je zagotovo del neodvisne produkcije. Po drugi strani pa me odbija tudi tradicionalno, reciva, mimetično gledališče. Svobodno združujem prvega z drugim. V Lynchevih filmih je pogosto prisotna holivudska starinska melodramatičnost, fantazmagorični prizori, nikakor ne formalni nadrealizem … Nikoli nisem maral čudeža latinskoameriške literature, z Marquezom na čelu. Veliko bliže mi je duchampovski svet, v katerem odpreš neko špranjo, izza nje pa se odprejo vrata v vzporedni svet. Lyncheva dramaturgija mi je neprimerljivo pomembnejša od ikonografije njegovih filmov.