Danes si bomo bolje ogledali drugega moža, ki je šel v tempelj molit. Zadnjikrat smo videli, da farizej, ki je spredaj molil k Bogu, ni bil zgleden molivec. Bil je zagledan vase in se je pred Bogom bolj hvalil in poveličeval, druge pa zaničeval in obsojal ter zelo malo slavil Boga. Drugi mož pa je bil bolj skromen v svojih mislih. Ostal je bolj zadaj in od daleč molil k Bogu: Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Čeprav je bil med ljudmi na slabem glasu, je bilo v njem bogaboječe srce. Vedel je, da pred Bogom ne velja za pravičnega, ker je imel na vesti marsikatero goljufijo. Zaradi svojih grehov se je čutil oddaljenega od Boga, zato je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu. Zavedal se je, da je s svojimi krivičnimi dejanji zapravil božje prijateljstvo in ni imel poguma, da bi stopil naprej pred oltar, pred božje obličje. Toda po Jezusovih besedah mu Bog prihaja naproti: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Ko je farizej molil spredaj v templju, se z Bogom ni srečal. Cestninar pa je v svojem srcu nosil misel na Boga, katerega ni spoštoval in ljubil. Težko mu je bilo, ker je spet padel. Čutil se je nevrednega, da bi Boga slavil, zato je v svojem ranjenem srcu nosil prošnjo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Želel se je pogovarjati z Bogom, a se je bal, ker je v svojih mislih še imel podobo strašnega Boga iz stare zaveze. V ušesih so mu zvenele besede: »Strašen si, Bog, kdo bo mogel obstati pred tabo od tedaj, odkar je tvoja jeza?« Ni še doživel osebnega srečanja z živim Bogom, ki prihaja človeku naproti in se v novi zavezi razodeva kot Bog usmiljenja in ljubezni, kot Bog, ki prihaja, da nas reši. Bog je duh, zato je prišel naproti grešnemu cestninarju in mu odprl zaklade svojega usmiljenja. On mu je v srce položil tolažilne besede: Preloži svoje breme na GOSPODA, on bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi pravični omahnil. Bog mu je razodel, da sprejema njegovo skesano molitev. Farizej je bil kakor v praznem kamnitem templju, kjer ni Boga. V resnici Bog ni mogel do njegovega srca, saj je bil obdan z ovojem sebičnosti kakor lepo zavito darilo, ki ga papir varuje, da se ne umaže s prsti človeških rok. Bog lahko prihaja samo tja, kjer so vrata človeškega srca odprta. Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu. Cestninar je slišal ta glas in je odprl svoje srce, ko je govoril: