Stavim, da niste vedeli, da je nekoč Žusem premogel celo jezero. Vsaj stara legenda tako pravi. Na skoraj najvišji točki v Krnici ob Plevnikovi domačiji se polja vijejo v kotanjo. Prav primerno za jezersko dno. Kdo ve, zakaj je dno spustilo težo, in ljudska beseda ve povedati, da se je v raznih kotanjah še dolgo slišala voda, ki je odtekala v dolino. Druga žusemska znamenitost, prav tako iz nekih drugih časov, pa je grad. Zdaj so to le še ruševine, a kot je povedal Marjan Skale, »so opremo in orodje, ki sta ostala za zadnjim lastnikom, ljudje uporabljali še dolga leta po propadu.« Grad je predstavljal središče, ki je pod svoje gospostvo vključevalo ozemlje celega Šentjurja z okolico, do Planine, Podčetrtka in še dlje. Lastniki so se skozi zgodovino menjavali, eni bolj plemeniti kot drugi, za vse pa je bil to v glavnem lovski dvorec bolj sezonskega pomena. Od tod tudi imena Volčje jame, kjer naj bi s pastmi v jamah lovili volkove, in Graščakov štant. 1872 je dal zadnji lastnik zaradi takratnega davčnega sistema razkriti grajsko streho. To pa je bil začetek konca. Nekaj časa so v gradu še živeli ljudje, ki niso imeli kam. Potem je obzidje postalo vir gradbenega materiala za kopitarno v Loki. Legende grofije Žusemske je pred leti zbral Danijel Artiček. A kot pravijo, jih je med ljudmi še mnogo, ki niso zapisane. Nekateri ljudje se namreč še dobro spominjajo, kako so njihovi starši hodili služit v grad.