Obnašanje (angl. Behaviour; nem. das Benehmen) v najširšem smislu definiramo kot vsako dejavnost živega bitja oz. organizma v odnosu do njegovega okolja. Že sama beseda obnašanje v svojem etimološkem korenu vsebuje ravno to: vesti se nekako, (okrog) se nositi, (okrog) se voditi, to je (okrog) hoditi. Zelo blizu so jim sorodni glagoli: nesti, nositi, oponašati. Bistvo fenomena obnašanja je v tem, da obstaja veliko različnih oblik, načinov in mehanizmov, ki ga spodbujajo, urejajo in krmilijo. Vsak organizem je torej opremljen s samokrmilnimi mehanizmi, ki uravnavajo njegovo obnašanje. Pri živalih mehanizem vzpostavljanja in ohranjanja odnosa do okolja predstavljajo instinkti. Vendar pa v nasprotju z naravnim obnašanjem živali človeško bitje izkazuje neko značilno specifičnost. Človek je edini zmožen delovanja kot posebnega primera obnašanja. Ne glede na to, da je pojem delovanja ožji od pojma obnašanja, je sposobnost delovanja veliko višji in kvalitativno kompleksnejši fenomen v primerjavi z navadnim obnašanjem, saj le tisto obnašanje, ki presega sfero naravnih instinktov in prirojenih mehanizmov, odpira možnost zavestne drže človeškega bitja do lastnega okolja, kar pravzaprav ne pomeni nič drugega kot razumevanje življenjskih situacij ter samozavestno odločanje. Človekovo ravnanje vedno vodi k nekemu cilju, nosi nek pomen, namen, načrt, skratka ne hodi naokrog, temveč je smotrno naravnano k izpeljavi tistega, kar ga spodbuja. Zaradi tega je človek edini subjekt v svetu življenja, njegova dejanja pa edina nosijo pečat smisla. Subjektivni smisel človeškega dejanja je nekaj, kar je treba razumeti. To pa je možno samo v intersubjektivnem diskurzu in kontekstu.