primanjkuje zasebnosti. Osebam, ki bivajo v zavodu, pomeni njihova soba zatočišče, prostor, kjer so lahko sami. Vsi uporabniki pa nimajo svojim potrebam prilagojenih bivalnih razmer. V stanovanjskih skupinah je zasebnosti več, a še vedno ne dovolj. Oseba, ki je oslepela in trenutno biva v stanovanjski skupini, nam je glede svoje zasebnosti povedala: »In če hočeš kot odrasla, zrela osebnost normalno funkcionirati, potrebuješ svojo zasebnost, potrebuješ svoj mir, ki ga je tukaj zelo težko imeti, skoraj nemogoče. Zato, ker so ljudje takšni, ker vse radi vedo, ker tako pač funkcionirajo. Glede na to, da sem živel samostojno življenje, tudi izvenzakonsko, družinsko življenje, pogrešam svojo zasebnost in svoj mir. Zato sem se odločil poiskati neko drugo, bolj stalno, bolj konkretno rešitev. Iščem stanovanje, v katerem bi lahko dalj časa živel.« Zasebnost je vse bolj pomembna vrednota vsakdanjega življenja. Ena od bistvenih stvari, ki jih daje suverenost nad prostorom, je ta, da imamo mir, ko ga želimo, in da nas drugi ne motijo. V domovih in zavodih se pogosto dogaja, da človek nima svojega miru: »Mlajša oseba s telesno prizadetostjo živi v domu upokojencev v sobi s še tremi starimi ženskami. Ena med njimi jo ponoči stalno kliče. To jo dela živčno, saj ne more spati.« Tudi osebe, ki bivajo v stanovanjskih skupinah, velikokrat izražajo potrebo, da bi imele svoj mir, ki ga je v deljeni sobi zelo težko najti: »Živeti za sebe v svojem stanovanju. Ena od variant, ki je mogoče, da se bo uresničila, je eno od stanovanj iz neprofitnega stanovanjskega sklada. Dal sem vlogo in če ne bom dobil stanovanja sedaj, ga bom pa avgusta, saj bom ostal na prioritetni listi. Ekonomsko je na obali trenutno ta način najbolj ugoden, v kolikor bom seveda izbran, in da si poskušam urediti resnično svoje življenje. Biti sicer odvisen od ljudi, ki jih potrebujem, ampak drugače pa če si želim imeti mir, imam mir, če si želim imeti družbo, si jo lahko poiščem oziroma jo pokličem in tako naprej.« Imeti svoj mir je še zlasti pomembno, ko je ozračje, v katerem živimo, napeto ali celo polno nasilja, kar pogosto izkusijo ženske, ki so doživele nasilje. Majhno stanovanje lahko pomeni tudi večjo izpostavljenost nasilju: »Z moževe strani prihaja do hudega nasilja nad ženo, ki mu je v enosobnem najemniškem stanovanju pogosto priča tudi otrok.« V enosobnem stanovanju otrok vsekakor nima svojega prostora, kamor bi se lahko umaknil pred očetovim nasiljem nad mamo.