namen, register, ton, označite težke besede in odlomke in začnete prevajati šele takrat, ko ste se dodobra znašli. Katero od obeh metod boste izbrali, je lahko odvisno od vašega značaja ali od tega, ali zaupate svoji intuiciji (to velja za prvo metodo) ali svojim analitičnim sposobnostim (za drugo). Lahko pa tudi menite, da je prva metoda primernejša za literarno in druga za tehnično ali institucionalno besedilo. Nevarnost prve metode je, da boste morali preveč popravljati tisto, kar ste prevajali na začetku in boste s tem zapravljali čas. Druga metoda (ponavadi je primernejša) pa je lahko mehanična; analiza prevajalskega besedila je koristna kot referenca, vendar ne sme ovirati svobodne igre vaše intuicije. Lahko pa se zgodi, da se vam bo prvi pristop zdel primernejši za razmeroma lahko in drugi za težje besedilo. S stališča prevajalca je vsakršno znanstveno raziskovanje, tako statistično kot s pomočjo diagramov (nekateri lingvisti in teoretiki prevajanja prav po božje častijo diagrame, sheme in modele), procesov v možganih (mišljenju? živcih? celicah?), ki se odvijajo med prevajanjem, nepomembno in v tistem trenutku zgolj spekulativno. Prispevek psiholingvistike k prevajanju je omejen: pozitivni, nevtralni ali negativni pragmatični učinek besede (npr. affecter, »affect«, »brutal«, befremden, drame, comédie, favoriser, dénouement, extraordinaire, »grandiose«, grandioznyi, »potentate«, pontif, »pretentious«, »arbitrary/arbitration«, proposer, exploit, hauteur, »vaunt«), npr. Osgoodovo delo o semantičnih diferencialih je koristno, saj je razlika med »pozitivnim« in »negativnim« (med piščevim odobravanjem in njegovim neodobravanjem) vedno odločilna za interpretacijo besedila. Jedro teorije prevajanja so prevajalski problemi (če dovoljujemo možnost, da je nekaj za enega prevajalca problem, za drugega pa ne); teorijo prevajanja v glavnem sestavljajo številne posplošitve prevajalskih problemov. Teoretična razprava o filozofiji in psihologiji prevajanja je precej oddaljena od prevajalskih problemov. Ne vem, komu bo koristilo, če s pomočjo vprašalnikov statistično raziščete, kaj sto prevajalcev misli, da misli, medtem ko prevaja, ali če po miselnih korakih sledite temu, kar neki prevajalec preživlja. Edino če bil to korektiv nenavadnih metod – ali idej, kot so npr., da pri prevajanju uporabljamo zgolj dvojezične slovarje, da si pomagamo s slovarskimi definicijami in ne z opisi v enciklopedijah, 44