Williams je vzdihnil in v vrelo vodo vrgel polno pest borovih iglic. Skuhal je čaj in pomagal Johnu, da se je odplazil do ležišča. Bil je namreč čisto na koncu z močmi in je že tako močno upadel, da je bil lahek kot peresce. Kot da bi bil iz trsja in vate, ne pa iz mesa in kosti. Williams ga je položil na ležišče in ga, kljub temu da je bilo toplo, pokril z odejo. Ponudil mu je čaj in starec je s težavo naredil dva požirka, potem pa ni mogel več dvigniti niti glave. Njegov pogled je postal odsoten in kalen, oči prazne, glava je bila vse bolj podobna mrtvaški lobanji, starikava koža, ki je prekrivala njegov upadli, koščeni obraz, pa je bila polna starostnih peg. Koža na rokah je postala prosojna kot pergament in skoznjo je bilo videti modrikaste žile. Starec, ki je nenehno tarnal in stokal, nemočno obračal glavo sem ter tja in ves čas nerazločno nekaj momljal, je občasno povzdignil glas, a mu je iz prsi prišel le pridušen, grgrajoč zvok. Ves ta čas je Williams potrpežljivo sedel ob njegovem ležišču, ga držal za uvelo roko in brisal znoj z njegovega vročičnega čela.