Protestantska prevlada na severnem delu irskega otoka se je začela julija 1690. Tedaj je Vilijem Oranski, angleški protestantski kralj, v bitki pri reki Boyne s četami anglikancev in francoskih hugenotov ter s podporo pruskih, finskih, švicarskih in danskih regimentov do tal potolkel prejšnjega angleškega katoliškega kralja Jakoba II. Protestanti so si s to veliko zmago zagotovili prevlado na severu Irske. Sledila so stoletja bojev za otok. Poskusi Ircev, da bi se rešili Angležev, so serijsko propadali. Leta 1925 je bil otok razdeljen v samostojno Republiko Irsko in Severno Irsko znotraj Združenega kraljestva. Nasprotja med večinskimi protestanti in manjšinskimi katoličani so se vnovič zaostrila z dejavnostjo Irske republikanske armade, polvojaške organizacije katoliških republikancev. Na drugi strani, sredi šestdesetih let, je napetosti strahovito stopnjeval fanatični Ian Paisley, ki je katoličane globoko sovražil. IRA se je podala v terorizem, ki se je razširil do ... Londona, kjer vsake toliko časa še vedno odjekne bombna eksplozija. Te so pokopale že nešteto življenj. In poskusov vzpostavitve vsaj relativnega miru. Leta 1979 se je papež Janez Pavel II. med obiskom Irske ustavil tik ob ulstrski meji in dramatično vzkliknil: "Na kolenih vas prosim: odpovejte se nasilju in vrnite na steze miru!" To se je, vsaj uradno, zgodilo spomladi 1998, ko je bil sklenjen 'zgodovinski sporazum', ki naj bi prinesel mir. A ulstrska zgodba - vzporedno s preteklostjo v sedanjosti - traja.