Govorica oznanila se bo vsekakor morala spreminjati. Pogosto zatekanje v moraliziranje, dogmatiziranje in sklicevanje na avtoriteto je prav tako potrebno preseči. Človek, ki smo mu verske resnice oznanjevali v preteklosti, je nedvomno drugačen od današnjega. Nekoč so evangelizirali tako, da so - tako kot v šoli - govorili definicije resnic; danes na ta način ljudi ni več mogoče pridobivati za evangelij. V slovenski Cerkvi se mnogi tega zavedajo, tistim, ki se ne, pa bo morala pomagati sinoda. Na načelni ravni pa gre tu za dve dilemi, ki se kažeta tudi v dosedanjem sinodalnem procesu: po eni strani je opazna bojazen, da sodobna kultura ogroža bistvo zaklada krščanstva, in da bi bilo torej prilagajanje Cerkve tej lahko zanjo tudi usodno. Po drugi strani pa obstajajo močne tendence po modernizaciji Cerkve. Med tovrstna prizadevanja sodi tematiziranje celibata, cerkvenega odnosa do splava, kontracepcije, ženskega duhovništva. Pri odpiranju teh vprašanj pri nas seveda nismo oziroma ne bomo nobena izjema. Sam bi tu poudaril naslednje: cerkvene dogme, nespremenljive cerkvene resnice, so obstale v vseh kulturah, ne glede na zgodovinske okoliščine. Njihovo jedro ni bilo nikoli ogroženo, spreminjalo se je le tisto, kar se je nabralo okrog njih. Denimo: da je Kristus Bog in človek, ne more biti nikoli postavljeno pod vprašaj, to je ključ za razumevanje krščanstva. Da je le Bog tisti, ki odloča o življenju in smrti, je prav tako nespremenljiva resnica, kjer se Cerkev ne more in ne sme prilagoditi drugačnim pogledom.