Eno glavnih točk predvolilne kampanje v Gruziji so bili tudi tokrat odnosi z Rusijo, ki še vedno želi voditi politiko držav nekdanje Sovjetske zveze. Po revoluciji vrtnic je Sakašvili začel odkrito nasprotovati uradni Moskvi in slednja je „v zameno“ uvedla vrsto gospodarskih sankcij proti Gruziji, ki je ekonomsko še vedno močno odvisna od svoje velike sosede. A odnos med državama ni bistvenega pomena le na gospodarskem področju; le skupaj lahko Gruzija in Rusija rešita problematiko dveh separatističnih pokrajin v Gruziji – Južne Osetije in Abhazije. Slednji sta kmalu po osamosvojitvi Gruzije enostransko razglasili samostojnost in njun status še danes ni določen. Obe pokrajini želita postati del Ruske federacije, čemur Gruzija močno nasprotuje. To je ob vnovični izvolitvi dejal tudi novi stari predsednik Sakašvili: „Moj glavni cilj v življenju je videti vnovično ozemeljsko enotnost Gruzije. Brez Abhazje in Južne Osetije pa Gruzija ne bo nikoli ozemeljsko popolna.“ Vodja opozicije Gačačiladze je na drugi strani obsodil predsednikov nacionalizem, a Sakašvili pri tem vprašanju lahko računa na večinsko podporo Gruzijcev. Odločilen glas predstavlja tudi več kot 300 tisoč Gruzijcev, ki so se v času vojne iz obeh pokrajin vrnili v srce domovine. Vojna, ki je trajala od 1992 do 1993, je samo v Abhaziji zahtevala 13 tisoč mrtvih, tako Abhazijo kot Južno Osetijo pa je zaradi nje zapustila več kot polovica prebivalcev. V obeh pokrajinah zahteve po spremembah postajajo čedalje glasnejše. Moskva pa je že napovedala, da bo priznala neodvisnost separatističnih pokrajin na Kavkazu (poleg Abhazije in Južne Osetije lahko k njim prištejemo tudi Gorski Karabah v Azerbajdžanu), če bo samostojnost doseglo Kosovo. S tem želi predvsem izsiljevati mednarodno skupnost, ki večinoma nasprotuje rojstvu novih držav na Kavkazu. Prihodnji status samooklicanih držav pa je treba določiti čim prej, saj samo to pomeni izhod iz revščine, ki že desetletja domuje v tem delu sveta.