V družini je bilo sicer osem otrok, med njimi kar šest deklet. Ko je imela 11 let, je moral oče na vojsko v Galicijo, od tam so ga poslali v Rusijo, bil je v ujetništvu, v jeseni leta 1918 se je vrnil domov izčrpan in bolan, zato je že naslednjo pomlad za vedno zatisnil oči. Ker niso imeli svoje zemlje, se je morala mati udinjati na dnini pri večjih kmetih, da je preživela številno družino. Iz osnovnošolskih dni sta ji ostala v spominu učitelja Jože Ambrožič in Anton Lamut, pa tudi učiteljica Jožica Jager, verouk pa jo je učil župnik, ki jo je krstil. V spominu ga je ohranila kot dobrega človeka, saj se ji je v srce za vedno vtisnil dogodek, ko je prišla v šolo žalostna in, kot pravi, verjetno tudi lačna, pa ji je dal groš, naj si gre kupit žemljico. Kratek čas je bil v čateški fari tudi župnik Zorko, medtem ko se spominja župnika Kreča po dobrem pevskem glasu. Ne more pozabiti niti potresa leta 1917, ki je prizadel tudi širšo okolico Čateža. V spominu ji je ostalo strahotno donenje in tresenje, bilo je tudi zelo mrzlo in bila je visoka snežna odeja. Prenočevali so zunaj, se greli ob ognju, ki so ga zakurili, in molili rožni venec. Celotno vas je zajela panika, saj so se bali, da se bodo pogreznili vzemljo. Tudi med drugo svetovno vojno ji ni bilo postlano z rožicami, saj so bili pregnani v Nemčijo, kamor so jih odpeljali v začetku leta 1942 in kjer je delala v tovarni obutve. Spominja pa se, da je bila srečna, ker je veliko zaslužila, vendar ji denar ni kaj prida koristil. Iz izgnanstva so se vrnili v septembru leta 1945, a hiša je bila v zelo slabem Antonija Komočar stanju, zato so jo morali ob- v bolnišnici niso mogli več ponoviti, da so lahko v njej ži- magati. veli. Poročila se ni nikoli in recept Zaposlena je bila v Tovarni po- za dolgo življenje vidi prav v hištva v Brežicah, še prej je tem, čeprav je brežiški župan nekaj časa delala v škofjeloški tekstilni tovarni, v maju leta 1964 pa se je upokojila. Kot je še povedala, je imela ravno prav denarja, da se je odpravila na razna romanja, saj je vedno Brežiški župan Ivan Molan in podžupanja Patricia Čular čestitata slavljenki. rada hodila na božje poti. Poromala je v Ivan Molan, ki ji je ob tej priRim, pa na Višarje, Brezje in ložnosti prišel čestitat s podtudi v francoski Lurd. Na tisto županjo Patricio Čular, dejal, romanje ohranja še posebno da naj o tem govori bolj potilep spomin, saj je prepričana, ho, ker so že trenutne modne da je v lurški vodi doživela oz- muhe sedanje mladine takšne, dravitev, ko ji zdravniki glede da se jih poroča vedno manj. hude opekline po več mesecih Ob splošnem smehu pa je slavljenka nadaljevala razmišljanje, da je pravzaprav zelo srečna in se počuti mladostno in se ji zdi, kakor bi imela komaj 16 let. Dodala je še, da leta pač niso pomembna, pomembni so občutki in veseli se življenja, saj ji Bog tako prizanesljivo stoji ob strani. Domači župnik Jože Pacek jo obišče vsak teden, ob tej slovesni priložnosti pa je 105-letnico še posebej blagoslovil in ji podelil sveto hostijo. Slavljenka je ob tem zapela, pomolila ob župnikovem blagoslovu, v nadaljevanju pa je recitirala tudi nekaj pesmi, ki se jih spominja iz osnovne šole. Ni se pozabila zahvaliti niti za zdravje domačih in vseh v župniji, še posebej pa je hvaležna nečaku Milanu Kreačiču ter njegovi ženi Stanki, ki tako požrtvovalno skrbita zanjo. Sicer malo slabše sliši in vidi, vendar je tako polna neke posebne pozitivne energije, da smo se je nalezli prav vsi. Verjetno tudi zato ni pozabila vprašati župana, če je res on tisti, ki je bil izvoljen na volitvah in se mu zahvalila, da skrbi za občanke in občane ter vodi občino, župnik pa ji je z veseljem obljubil, da jo čez nekaj dni ponovno obišče. Utrujenosti kakor da ne pozna, ob obujanju spominov je večkrat pripomnila, kako vesela je obiskovalcev, ki so jo prišli obiskat, ter še dodala, da na smrt sploh ne pomisli, ker le-ta pride sama od sebe. M. Kalčič M.