Ste že kdaj v hribih od blizu opazovali kavko? Kot majhna, črna vila je. Po tleh nerodno raca, skače s kamna na kamen, obrača glavo in z živahnimi očmi pogleduje, kaj se dogaja za bližnjo skalo. Videti je, kot da se ničesar ne boji. Velikokrat se približa na nekaj metrov. Lakota in boj za vsakdanji kruh, morda pa samo zvedavost ji ne dajo miru, dokler ne vtakne svojega rumenega kljuna v vsako najmanjšo razpoko. Verjeli ali ne, če ste potrpežljivi, dobre volje in odprtega srca, vam bo jedla iz roke! Še najbolj je podobna radovedni gorski sraki. Nič ji ne ostane skrito. Tudi v najbolj zakotnih dolinah in stenah jo lahko najdete. Mislite, da ste tam, bogu za hrbtom, čisto sami. Ni treba dolgo čakati, da bi spoznali svojo zmoto. Kmalu se v zraku zasliši znani šumeči glas. Nekdo je prišel na obisk.Tudi mi privabimo mlad par. Zaplahutata s krili, preden pristaneta na robu stene, in spretno sedeta na rob snežne razpoke. Koščki jabolk, rozine in kruh kot po tekočem traku romajo v njuna rumena kljuna. Vedno bliže poskakujeta za hrano, nazadnje pa zamahujeta s krili prav do dlani, na kateri so dobrote. Verjetno še nimata slabih izkušenj z gorniki, razpredamo, medtem ko se odločamo za nadaljevanje poti. Sprva smo nameravali današnjo turo že zaključiti in skozi dolino Za Cmirom oddeskati ter odsmučati v dolino. Bližina Kredarice in vrha Triglava pa nas premamita, da jo prek poleti izginjajočega Triglavskega ledenika uberemo navzgor. Prijatelji, ki jih srečamo na poti, nam podarijo nekaj hrane in posodijo denar za prenočišče v delno odprtem domu na Kredarici. Meteorologi postrežejo s čajem, ki smo ga še najbolj veseli, nato se odpravimo pod goro hladnih odej v nezakurjenih sobah. Veter podi oblake v fantastične tvorbe oranžnih barv zahajajočega sonca. Opazujemo jih izpred vrat najvišje ležeče slovenske planinske koče, dokler nas večerni mraz ne prežene. Nad običajno poletno gnečo se res ne moremo pritoževati.