Problem pa je tisto tiho stališče o prosilcih, ki bodo nekaj dobili, v zameno pa jim skorajda ničesar ne bo treba dati. Verjetno se je prav zaradi tega izoblikovalo stališče, da se morajo vsi novinci izkazati z večletnim bivanjem v nekakšnih vicah. Zlasti vicah za pristop k evru, kjer zahtevajo, da v daljšem obdobju ne smejo dovoliti, da bi njihov denar v primerjavi z evropskim nihal za več kot 2,5 odstotka navzgor ali navzdol. Že na prvi pogled je očitno, kakšne težave bodo imeli novinci zaradi omenjene zahteve: če bodo hoteli ohranjati takšen tečaj in zajezevati inflacijo - ki je neizogibno višja kot v bogatem sosedstvu - se bodo morali zatekati k visokim obrestnim meram in tako dušiti gospodarsko rast. Za takšnimi zahtevami se skriva čudna ekonomska logika. Kako bi lahko višja inflacija v državah, katerih družbeni proizvod dosega komaj 4,5 odstotka družbenega proizvoda Unije, ogrozila celino? Kot pravijo, je nevarnost vedno v podrobnostih, zato se kar samo postavlja vprašanje, kaj vse bodo zahtevali od držav evropskega jugovzhoda, če na ta način obravnavajo sosede, ki so na evropski poti precej prehitele balkanske države, a morajo kljub temu še vedno posamično in skupaj narediti še celo vrsto stvari, da bi se končno odtrgale od preteklosti. Dejstvo pa je, da odnos do na novo sprejetih držav v Unijo ne obljublja nič posebnega, dokler ne bodo v Bruslju začeli govoriti o tem, kaj vse bodo z razširitvijo pridobili, in ne le o tem, kaj vse bodo dali.