S širjenjem slovenščine v Avstriji se ne ukvarjajo le na Koroškem. V štajerskem Gradcu ima profesor Ludwig Karničar, voditelj tamkajšnjega inštituta za slavistiko, samo na slovenistiki in prevajalstvu iz slovenščine 150 študentov, v veliki večini Avstrijcev. »Naj kar pokukajo v skrivnosti našega jezika, bodo že ugotovili, da je najlepši na svetu,« pravi. O tem so prepričani tudi številni pisatelji in založniki, ki jim je slovenščina središče njihovega življenja tudi po končanju šolanja. »Pri jeziku se Evropa začne ali pa se neha,« pripoveduje Lojze Wieser, ki je izdal že sedemdeset knjig v slovenskem jeziku. Slovenska literatura ima po njegovem toliko lepih stvari, od Florjana Lipuša, Maje Haderlap do Gustava Januša in drugih. »Samo zgodba Cirila Kosmača Tantadruj je edinstvena,« navdušeno pripoveduje. »Če to preneseš v angleški, nemški svet, bi se tudi njihova kultura drugače zagrela za vprašanje živeti ali ne, umreti ali biti prisiljen umreti, vprašanje svoboščine pogleda, tega, kaj je iskanje resnice. Samo tale mala novelica pove celotno zgodovino človeštva.« Lojze Wieser pa je hudo razočaran nad pomočjo matičnega naroda. »Odkar je Slovenija postala država, je sistematično pozabila, kaj v združeni Evropi pomeni enotni kulturni prostor, ker se je zaljubila v lastno državo in počenja vse napake, ki so jih drugi počeli prej.«