Nedavne nemške parlamentarne volitve so prinesle boleč, čeprav napovedovan poraz tamkajšnji socialdemokratski stranki SPD. Sredi najhujše gospodarske krize v zadnjega pol stoletja ter okrepljenega strahu za delovna mesta in doseženo socialno varnost najširšega sloja prebivalstva je tradicionalno k socialnim temam usmerjeni stranki zaupanje izkazalo samo 23 odstotkov volilcev oziroma skoraj tretjina manj kot še pred štirimi leti. Takrat je bil njen kancler Gerhard Schröder prisiljen priznati, da se je zakalkuliral s predčasnimi volitvami, SPD pa je končala v zanjo očitno pogubni veliki koaliciji s konservativno navezo krščanskodemokratske in krščansko-socialne unije (CDU/CSU). Noč, v kateri je SPD ostala le še svoja senca in je bila, kot se je slikovito izrazil eden njenih vodilnih članov, izstreljena nazaj v weimarsko republiko, se je začela z upanjem, ki pa se je v hipu razblinilo. Ko se je po zaprtju volišč na televizijskih zaslonih pokazalo, da so volilci glavni konkurentki, krščanskodemokratski uniji Angele Merkel odmerili le 27,5 odstotka, je v strankinem »poveljstvu« v Berlinu završalo, a je takojšnja hladna prha z izkupičkom bavarske CSU in liberalcev vnesla zagrobno vzdušje. »Volilci so odločili,« je kanclerski kandidat SPD Walter Steinmeier izrekel najbolj obrabljeno povolilno frazo in takoj dodal: »Danes je žalosten dan za nemško socialdemokracijo.«Na tretjo pot brez kompasaKljub zgodovinskemu porazu z najslabšim izkupičkom glasov po drugi svetovni vojni nemška SPD ni pokopana. Še vedno je zbrala več glasov kot njeni konkurentki na levici, Levi in Zeleni skupaj. Ni pa manjkalo ocen, da je pogrebna povorka vseeno krenila na pot, saj si stranka s svojo vse bolj anemično sredinsko usmeritvijo ne more obetati niti novoželene vodilne vloge v opoziciji, ki se s širjenjem konservativcev čez desno sredino lahko barva le še bolj levo. Toda pot navzdol se je za SPD začela že pred štirimi leti, ko jo je podprlo skoraj povsem enako število volilcev kot CDU/CSU, a se je pragmatično vdala sli po oblasti, zapustila svoje naravne zaveznike na levici in asistirala utrjevanju konservativcev v za zdaj še vsestranski zmagovalni evropski formuli obvladanja sredinskega političnega prostora. Formuli, ki je originalno socialdemokratska, porojena nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se zahodnoevropske social(istič)ne stranke dokončno odrekle rušenju kapitalizma in se zavezale socialni evoluciji na temelju dveh vrednot še iz francoske revolucije – svobode in enakosti. In je svoje zvezdne trenutke začela doživljati s tako imenovano tretjo potjo, s katero so britanski laburisti s Tonyjem Blairom spodnesli torijce, kmalu za njimi pa še nemški socialdemokrati s Schröderjem združitvenega krščanskodemokratskega kanclerja Helmuta Kohla, načetega z nezakonitim financiranjem njegove stranke. Socialdemokratski pohod v politično sredino, ki je posledično stekel povsod po Evropi, seveda ni ostal brez posledic. Najsi so ob prelomu stoletja ostajali na oblasti, kot na Danskem, ali jo osvajali, kot v Veliki Britaniji in Nemčiji pa tudi Italiji, vselej so se soočili s problemom, kako z obljubljeno sredinsko tretjo potjo zadovoljiti interese kapitala in ne samo dela, v katerem so zaradi njegove individualizacije v primerjavi s poprejšnjo sindikalno strnjeno delavsko bazo izgubljali volilce.Ilustrativen je bil prav primer Danske, kjer so socialdemokrati ob svoji 125-letnici in s Poulom Nyrupom Rasmussenom v premierskem stolu že leta 1996 razočarano ugotavljali, da so izumirajoča stranka. Od pol milijona članov v letih po drugi svetovni vojni jim jih ostalo le še borih 65.000, brez vsakršnega podmladka. Izkazalo se je, da mladim v državi z zagotovljeno socialno blaginjo in dobrimi gospodarskimi rezultati ideje o enakosti in varnosti zvenijo zastarele in se navdušujejo nad liberalci in njihovim individualizmom po ameriško. Barka evropske socialdemokracije je zato zaplula po tem vetru na omenjeno tretjo pot, a brez kompasa, ki se je znašel v rokah naravnega zaveznika desnice, kapitala. Neopazno v Veliki Britaniji, kjer so laburisti po štirih zaporednih porazih na parlamentarnih volitvah leta 1997 že do te mere plesali po kapitalskih notah, da so po prevzemu oblasti nadaljevali z neokonservativno politiko Margaret Thatcher pri privatizaciji gospodarstva, davčnem razbremenjevanju kapitala in povečevanju prepada med bogatimi in revnimi. Ta izdaja socialdemokratskih vrednot je laburistom šele mnogo kasneje, delno tudi po zaslugi 11. septembra in preusmerjanja pozornosti v vojno proti terorizmu, odtujila tradicionalno volilno bazo, ki pa je zdaj v mnogo večjih dilemah kot nemška, ki vsaj že štiri leta ve, pri čem je.Schröderjeva socialdemokratska tretja pot je bila v volilni bazi in delu vodstva kmalu spoznana za napačno, čeprav brez prave alternative. Spopad med kanclerjem Schröderjem in tvorcem njegove volilne zmage ter finančnim ministrom v prvem mandatu Oskarjem Lafontainom je privedel do razkola v SPD in odhoda za nekatere pravega socialdemokratskega, za druge pa le preveč levo usmerjenega krila stranke. Dogajanja pred predčasnimi volitvami 2005 in usoda nemške SPD na njih verjetno najbolje ilustrirajo težave vseh evropskih socialdemokracij, ki so imele pripravljene odgovore na klasični ekonomski liberalizem, ne pa tudi na neoliberalizem, podprt z globalizacijo kapitalizma. Schröderjeva vlada se je znašla sredi gospodarske krize, ki so jo na eni strani hranili nemška združitev s stroški, ki so daleč presegli prvotno načrtovane, in nepokriti računi za socialne transferje, na drugi strani pa grožnje kapitala z begom k večjim dobičkom na evropskem vzhodu in v Azijo. Zdaj že davno pozabljena polemika je morda najboljši dokaz, kako se je pri tem ukleščila. K leta 2004 sprejeti socialni reformi je morala vlada dodati posebno »moralno klavzulo«, po kateri se Nemcem ne bo treba prisilno prostituirati. Nova zakonodaja, ki jo je zahtevalo krčenje socialnih transferjev v prid razbremenjevanja gospodarstva in zmanjševanja davkov, je predvidela, da bodo morali Nemci, mlajši od 25 let, poprijeti za vsako ponujeno legalno delo, sicer bodo v celoti izgubili nadomestilo za nezaposlenost, starejši pa se bodo morali zadovoljiti z minimalnim preživetvenim nadomestilom namesto s polovico zadnje plače. Ker je prostitucija v Nemčiji legalizirana, bi torej nezaposleni lahko končali v bordelih, so moralno klavzulo utemeljili njeni zagovorniki in za nameček SPD očitali, da je izgubila vsakršen socialni čut.Za ekonomske teoretike ni bilo nobenega dvoma. Ne le Nemčija, vse države blaginje so se znašle na razpotju socialnih pravic in ekonomskih zmožnosti, ker so se konkurenčno izčrpale. Previsoki stroški dela, previsoki davki, neustrezna kadrovska struktura za razcvet visokotehnološkega gospodarstva, togost vrste industrijskih gigantov in vse bolj neugodna starostna piramida niso bili več posamezni alarmni zvonci, ampak seštevek iluzij, da je mogoče v nedogled ohranjati globalno konkurenčnost ter nenehno dvigovati zahodnoevropski življenjski in družbeni standard. Ideja »tretje poti« se je izkazala kot socialdemokratska volilna floskula, ki je združevala mit socialne države in kapitalistični liberalizem v vnetljivo zmes rastoče socialne neenakosti, krčenja pridobljenih pravic in predvsem neizpolnjevanja ene najbolj odmevnih obljub, o zmanjševanju brezposelnosti. Schröderjeva (a)socialna reforma je postajala rigoroznejša od tiste, ki jo je šest let prej zagovarjala krščanska demokracija in ki je spodnesla 16-letno vladavino Helmuta Kohla, kar naj bi dokazovalo, da je Nemčijo pripeljala le v še večjo recesijo. Pomanjkanje odgovorov na probleme Dandanes je jasno, da je bila takratna gospodarska kriza sprožena bolj kot ne umetno, s ciljem, da se kapital osvobodi družbenih uzd in skrbi za splošno blaginjo ter se posveti kovanju najvišjih možnih dobičkov. Volilci so to podzavestno kmalu zaslutili, ne pa tudi socialdemokratska vodstva, ki naj bi bdela nad pridobljenimi socialnimi pravicami in tudi svoboščinami. Davek tej ležernosti zdaj plačujejo, najsi bodo na oblasti ali v opoziciji, po vsej stari celini, kar se je pokazalo tudi na zadnjih volitvah v evropski parlament, pa na francoskih predsedniških volitvah pred dvema letoma ter švedskih parlamentarnih volitvah leta 2006.Stranka, ki je od temeljev naprej zgradila skandinavski model države blaginje, kjer je Ernst Wigforss izvajal keynesijanstvo pred Keynesom in obvaroval državo uničujočih udarcev velike gospodarske depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je na Švedskem pokleknila z najslabšim volilnim rezultatom v vsej svoji zgodovini. »Izdala« jo je tako rekoč celotna naravna volilna baza z upokojenci (minus 10 odstotkov), delavci (minus 5 odstotkov) in sodržavljani imigrantskega porekla, ki so ji odrekli več kot petino glasov v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Objektivnejši oceni težav švedske socialdemokracije na ljubo pa je treba dodati, da je stranka leta 2003 utrpela izgubo, ki je naredila veliko vrzel v njenem vodstvu in ohromila del njene libertarne doktrine. Neprišteven srbski imigrant je namreč v veleblagovnici v Stockholmu zabodel zunanjo ministrico in verjetno naslednico premiera in šefa stranke Gorana Perssona Anno Lindh. Toda na splošno pri evropski socialdemokraciji ne gre za vrzeli v vodstvih in načeto doktrino enakosti in svobode zaradi rastočega protiimigrantskega vzdušja, ampak za pomanjkanje odgovorov na probleme, ki se šele porajajo. Desnosredinske stranke so zlagoma prevzele mnoge ideje levice: od zagotavljanja socialnih ugodnosti, splošnega zdravstvenega varstva, varovanja okolja do prenosa dela suverenosti na svojevrstno naddržavo v obliki rastoče Evropske unije. Na drugi strani so ostale zveste svoji tradicionalni volilni bazi z obljubami, da bodo to dosegale z manj državne regulative, nižjimi davki na kapitalske dobičke in večjo učinkovitostjo kot levica. Evropski konservativci so se, ugotavlja zgodovinar Michael Winock s pariškega inštituta za politične študije, »prilagodili sodobnosti«. Ko Nicolas Sarkozy ali Angela Merkel obsojata stranpoti anglosaškega modela kapitalizma in se zavzemata za večjo nadzorno vlogo države, enostavno povzemata idejo socialistov in formirata glavni politični tok, razloži svoja opažanja. Toda ta razlaga je lahko zavajajoča. Levica v Evropi ni tako na tleh in desnica še zdaleč ne tako močna, kot je trenutno videti. Če pustimo ob strani nedavna uspeha socialdemokratov oziroma socialistov na parlamentarnih volitvah na Norveškem in Portugalskem ter dejstvo, da tudi v drugem mandatu v Španiji Zapatero ohranja zaupanje volilcev, ki si ga je zagotovil z nasprotovanjem avanturističnemu paktiranju konservativcev z ZDA ob napadu na Irak, je v Franciji, Italiji in zdaj tudi v Nemčiji levica res videti irelevantna.Bernard Henry Levy, starosta francoskih socialistov, je po letošnjih evropskih volitvah na vprašanje, ali njegova stranka umira, odgovoril: »Ne! Je že mrtva! Skorajda nihče si ne upa tega povedati na glas, toda večina jih to ve.« V vrhu stranke so mu razburjeno ugovarjali, da pretirava in da so še vedno najmočnejša stranka v opoziciji. Vsak po svoje so imeli prav, nihče pa ni omenil, zakaj. Razlog je preprost: medtem ko je desnica v svojem pohodu proti sredini in še čez združevala in sprejemala določene social(istič)ne ideje ter se po Winocku posodabljala, se je levica in z njo najbolj očitno socialdemokracija frakcijsko cepila okoli tega, katerim svojim tradicionalnim opornim idejam se bo v politični sredini odrekla in katere z desnega spektra bo absolutno zavračala.Slovencem bodo potrebna največ štiri letaV primeru Nemčije CDU ni imela posebnih zadržkov poseči v komunistično kontaminiran vzhodni del države in od tam celo ustoličiti kanclerko, medtem ko se je SPD spustila v najostrejši boj s tamkajšnjo levico, resda zraslo iz nekdanje komunistične stranke. Skoraj dve desetletji po zlitju nemške države SPD na neki način še vedno vzdržuje berlinski zid v maniri frakcijskih bojev med socialisti pred skorajda enim stoletjem. Francoski socialisti za razliko od idejno sorodne SPD nimajo berlinskega zidu, a idejni boj, kolikšnemu delu levičarstva se odreči, da bodo bolj sredinski, je enako izključujoč. Neuspešna predsedniška kandidatka Ségolene Royal je tako lani v boju z bolj doktrinarno socialistično tekmico Martine Aubry za 102 glasova izgubila volitve za predsednico stranke, njene obtožbe o volilni prevari pa so nato članstvo še dodatno razdelile. A spor je bil že v osnovi predvsem vsebinske, da ne rečemo kar ideološke narave. Royalova je zagovarjala bolj formalno koalicijo z Zelenimi in tudi sredinskim demokratičnim gibanjem Françoisa Bayrouja, Aubryjeva pa je v tem videla razvodenitev stranke z jasnimi socialnimi cilji. Aubryjeva je sicer na dobrem in hkrati slabem glasu v Franciji, saj je 35-urni delovnik njen dosežek med zadnjo vladavino socialistov. Za še večjo zbeganost socialistov pa je minuli mesec poskrbel desnosredinski predsednik Sarkozy, ki se je na srečanju svoje Unije za ljudsko gibanje »globoko zahvalil« Royalovi, ki da »mu je v veliko pomoč«. Pravzaprav ni na desnici, da odgovori na vprašanja, kako ohraniti državo blaginje, pridobljene socialne pravice, vključno s pravico do dela, kot tudi svoboščine, pa naj gre za gejevske poroke ali pravico do splava. Vse to je domena levice, ki pa bi posledično morala poznati odgovor na usihanje gospodarske rasti in rastoče javnofinančne primanjkljaje. Socialdemokrati so se pravzaprav še najbolj po lastni krivdi znašli v položaju, da bi morali postati konservativci, se boriti za ohranitev sistema blaginjske države, za katerega sicer večina volilnega telesa ve, da ga je treba nujno izboljšati, a ga ni pripravljena zavreči. Toda ta prostor so jim najočitneje v Nemčiji zavzeli njihovi že vseskozi konservativni tekmeci, čeprav ni jasno, ali zato, da bi ga izboljšali, ali zato, da bi ga razgradili, kar je bil njihov namen vse do izbruha sedanje globalne gospodarske krize. Socialna demokracija, ki je od konca 19. stoletja prehodila dolgo pot od striktnega zagovarjanja socializma in razrednega boja do razvejanega sožitja s kapitalizmom in ekonomskim determinizmom, beleži poleg nedvomnih uspehov pri zagotavljanju enakosti med ljudmi in širjenju meja svobode tudi nesrečne stranpoti, kakršna je bila pot v komunizem. Neučakanost pri razvoju družbe ji je dajala zalet, nedvomno včasih tudi pretirano revolucionaren. Dandanes je videti, da nima več niti evolucijskega, ker ne deluje kot sila na levici, ki bi še lahko ponujala kolikor toliko konsistenten program, ki bi osmislil kaj več kot zgolj željo po vladanju. Socialdemokracija ima smisel, če ostane zvesta načelom, na katerih je utemeljena, to pa ni vladanje niti kovanje dobičkov, marveč družbeni razvoj, ki bo zagotavljal široko socialno varnost, družbeno pravičnost, človekove pravice in svoboščine, multikulturnost in posvetnost. Vse bolj razširjena samoprepričanost na novo združene Evrope, da je pri doseganju omenjenih ciljev v zenitu in da potrebuje zgolj učinkovitejše upravljanje, jo zato nedvomno odriva iz družbenopolitičnega mainstreama. A kriva si je pravzaprav sama, ker je, uspavana z nedvomnimi uspehi in močjo, spregledala spremembe v okolju, ki so ji jih s prstom kazali nezadovoljni privrženci, ko so iskali svoj prostor vzdolž celotnega levega spektra in pristajali v bolj ali manj slepih rokavih še nedavno močne politične reke. Tako upočasnjena nima nič manj vode oziroma volilcev in levica je po nedeljskih volitvah v Nemčiji še vedno svojevrstna »strukturna« zmagovalka. Da je SPD zgodovinsko poražena, niso odločili volilci, ampak se je sama odtujila od njih in očitno umira na obroke.V Sloveniji se med volilci, levico in Pahorjevo (če sploh vanjo sodi?) socialno demokracijo odvijajo podobni, čeprav zaradi posebnosti tukajšnjega političnega prostora nekoliko premešani trendi. Najbolj očiten je, da so ji volilci želeli dati upravljalski mandat, nekako tako kot SPD pred dobrim desetletjem, vendar se njihovo nezadovoljstvo s to določitvijo veliko hitreje širi. Presenečenje je odveč, s stranko, ki je štiri leta dremala v opoziciji, predsednik pa posedal v Bruslju, se je SD Slovencem že pred tem tako odtujila, da jo je na oblast resnično lahko pripeljal samo upor proti prejšnji vladi. Bodo pa slovenski volilci zagotovo svojim socialdemokratom povedali svoje mnogo prej kot Nemci, ki so za to potrebovali enajst let. Potrebna bodo največ štiri.edavne nemške parlamentarne volitve so prinesle boleč, čeprav napovedovan poraz tamkajšnji socialdemokratski stranki SPD. Sredi najhujše gospodarske krize v zadnjega pol stoletja ter okrepljenega strahu za delovna mesta in doseženo socialno varnost najširšega sloja prebivalstva je tradicionalno k socialnim temam usmerjeni stranki zaupanje izkazalo samo 23 odstotkov volilcev oziroma skoraj tretjina manj kot še pred štirimi leti. Takrat je bil njen kancler Gerhard Schröder prisiljen priznati, da se je zakalkuliral s predčasnimi volitvami, SPD pa je končala v zanjo očitno pogubni veliki koaliciji s konservativno navezo krščanskodemokratske in krščansko-socialne unije (CDU/CSU).