avidez duhovita misel se zdi zanimiva, poglavitni interpretativni poudarek pa je ostal skrit. Kaj je namreč kardinal, sicer notorno znan po svojih nestrpnih domislicah in odrezavosti, v resnici rekel? Je pozival k posteljnim aktivnostim, ker ga je strah za izumiranje našega plemenitega naroda? Na prvi pogled res. Slovenci odmiramo, se glasi tudi njegovo večkrat izraženo apokaliptično sporočilo. Toda svojemu poslanstvu bi se morali fantje in dekleta (no, pri kakih tridesetih nismo več nič od tega!) predajati z določenim namenom. Odgovornost do naroda, ki nam diktira posteljni tempo in frekvenco, seveda ni nič drugega kot dober opis kakšne izmed definicij patriotizma. Je apel k zganjanju čudnega domoljubja, zamaskiranega v prokreativistično budnico. Kar se zdi, da je na površju osnovni namen kardinalovega poziva, namreč vzvišeno poslanstvo seksualnih aktivnosti vrlih Slovenk in Slovencev, ki naj imajo v mislih večanje skupnega števila potomcev, je le specifična vrsta sumljivega patriotizma. In tu se začnejo težave. Da nam vodilni politiki, cerkveni možje in drugi zadnje čase močno pihajo na dušo državotvornosti in ljubezni do države, smo že opazili. Nenavadno in skorajda bizarno se to dogaja pod sedanjo vlado, ki nas je pripeljala na čelo enakopravnih članic evropske skupnosti, družine torej, v kateri bi se morali počutiti varno. Produkcija mitov o nacionalizmu, državotvornosti in državljanski vzgoji pa še nikoli ni bila tako plodna. Postala je del retorike vladajočih. Dnevno poslušamo o blatenju države v tujini, o ponosu, ki nam ga manjka, o tem, da moramo ravnati državotvorno, da mora takšna biti recimo RTV Slovenija. Celo če pogledamo prejšnjo izjavo, »bob leta 2006«, ki ga je prejel Janez Janša, vidimo sledi istega: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Ceneni in plehki populizem, dovolj dober za tiste, ki verjamejo v raj in nebesa pod Triglavom, kot so mu rekli taisti, ali v zlato dobo slovenstva, je zlahka razberljiv. Ugotovitev »Slovenci smo lahko najboljši, če se le potrudimo« pa ni več nacionalizem kar tako. Je nevaren nacionalizem, ker vzbuja lažne občutke o nas samih, občutke večvrednosti. Le čemu bi morali biti najboljši, le čemu bi si morali tega želeti in le čemu Slovenci nagrajujejo takšne izjave kot najboljše? Odgovor je preprost: ker so ujetniki prozornega, na nacionalna čustva uprtega populizma. Ker tisti, ki »pade« na takšno izjavo, v resnici daje vedeti, da mu godi, če ga ima kdo za potencialno najboljšega ali potencialno rešitelja naroda. Celo več, takšno pozornost si zlahka kupi z najlažjo