prizadeva soditi vsem, tudi najvišjim voditeljem, civilnim ali vojaškim, lokalnim ali nacionalnim, pri tem pa njihovo krivdo personalizira. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je katerokoli sodišče vložilo obtožnico proti še delujočemu voditelju države, kot se je to zgodilo v primeru Slobodana Miloševića. Haaško sodišče ima nedvomno izjemne zasluge pri zbiranju dokaznega gradiva, ki ni le obremenilno za marsikaterega posameznika, ampak je tudi prvovrstno arhivsko gradivo, iz katerega bo, ko bo čas za to, lahko črpala marsikatera zgodovinarska analiza. Med svojimi dosežki sodišče navaja tudi, da je »prineslo pravico tisočim žrtvam in jim omogočilo, da se je slišal njihov glas«. Sodišče je zaslišalo več kot 3500 prič, z več kot 1400 dodatnimi pa so bili opravljeni posebni intervjuji na terenu. Ljudje na prizadetih območjih na Balkanu so tako dobili občutek, da jim je nekdo prisluhnil in da jih nekdo podpira. Hkrati pa je obstoj in delo sodišča svojevrsten dosežek na področju mednarodnega humanitarnega in kazenskega prava. Sodna praksa, ki izvira iz različnih pravnih sistemov, je dobila nove razsežnosti. Sodišče je izpeljalo in na novo definiralo