Pravzaprav je delo Minima moralia mogoče hkrati Adornova najznačilnejša knjiga in tudi najmanj značilna. V korist tega stališča lahko omenimo, da je tu prisoten način pisanja, ki smo ga že omenili kot izrazito modernističnega, kar pomeni še bogato literarnega, zaradi česar je težko razumljiv in seveda tudi ni lahko prevedljiv. Eno izmed njegovih načel je namreč bilo, da filozofija ni preprosta, zaradi česar je pri pisanju ne gre poenostavljati, oziroma bralec mora prav tako pokazati precejšen interes, če hoče razumeti tako zahtevna vprašanja, s katerimi se ukvarja filozofija. Sicer pa je v izhodišču njegovih krajših prispevkov, ki sestavljajo knjigo, vprašanje etike, ki je bistvena tako za tista področja, s katerimi se je tudi sicer ukvarjal – umetnost in njen pomen, razvoj socialnih skupnosti, značaj družbe v dvajsetem stoletju –, kakor tudi na splošno za marksizem, ki zagovarja stališče, da družba ni pravično urejena in da poznamo razred izkoriščanih in razred, ki omenjenega izkorišča in poleg tega razpolaga še s številnimi privilegiji. Čeprav gre za eno izmed osnovnih filozofskih kategorij, ki pa je bila v času njegovega pisanja še posebno v ospredju za številne zahodne intelektualce. Adorno je namreč napisal besedilo v času, ko se je končevala druga svetovna vojna, ki jo je osebno občutil. A ob vsej drami takratnih razmer je ohranil izjemno distanco do vsega, kar sestavlja civilizacijo, in jo na številne načine analiziral, opisoval in nam ponudil vedno inspirativno kritično perspektivo, do številnih tistih stvari, ki jih je meščanska družba opevala kot tradicijo, zrelost in svobodo. V krajših prispevkih, ki sestavljajo knjigo, je Adorno pod takšnimi plastmi prepoznal začetke izkoriščanja, poskuse oblastništva, ekonomskega suženjstva in razvoj nacizma. Seveda, Adorno je bil marksist in kot so že nekateri ugotavljali, če tu omenim le Fredrica Jamesona in Slavoja Žižka, njegove teorije še zdaleč niso izčrpane in nam veliko povedo tudi o našem času.