Od državno sofinanciranega založništva namreč bolj ali manj dobro živi več sto ljudi (za zelo soliden evropski filmski studio) in skoraj ne mine dan, ko v knjigarne ne pride kak nov knjižni naslov, ki je nastal tudi s pomočjo države, da o revijah niti ne govorim (ministrstvo za kulturo na leto subvencionira dobrih tristo knjižnih naslovov in skoraj petdeset revij). Veliko ljudi, povezanih s knjigami – avtorjev, prevajalcev, urednikov in drugih –, ima do knjig, literature ter pisanja intimen odnos, zraščeni so z njim, tako mentalno kot skoraj tudi fizično, v petek ali svetek, podnevi ali ponoči, knjiga je njihova življenjska misija, njihov fokus, njihov lajfstajl . Celo nekateri tiskarji se včasih priključijo tej evforiji. Poznam enega, ki sicer tiska za denar, a včasih tudi za veselje, saj mu je najbolj hudo, če mora gledati mirujoči tiskarski stroj. Zato kako knjigo stiska tudi napol zastonj, za svoj užitek. Tudi zato naše založništvo kar poka od energije. Seveda ima svoje probleme, interne zaplete, konkurenčne težave ter drugo umazano perilo, a bralci in kupci knjig vsega tega večinoma ne opazijo in se lahko zgolj čudijo in veselijo neznanske količine knjig, ki jih v takih in drugačnih, vsekakor pa ne ravno rožnatih razmerah, vsako leto spravijo na svetlo slovenski knjigoljubci.