Filmski festival v Motovunu vsake toliko časa popestri malenkostni zaplet, ki je dobro gradivo za zgodbo. Tokrat je to kolut filma The Cup, edinega filma državice Butan, ki bo imel enodnevno zamudo. Zgodba se je začela zapletati na filmskem festivalu v Karlovyh Varyh, kjer so zamujali s prikazovanjem gostujočega filma, zamuda se je potem prenesla še na Moskovski festival, od tod naj bi film Khyentse Norbua prišel v Motovun, seveda z zamudo. Khyentse Norbu, ki je skozi budistično samostansko življenje že zgodaj opazil, da so menihi naravnost obsedeni z nogometom, se je z domnevo o podobnosti religije in nogometa lotil svojega prvega filma, ki je postal tudi prvi butanski film sploh. Poti filmskih kolutov bi se dalo zasledovati še vse do Manile, od koder je prispel film Return of the Idiot češkega režiserja Saše Gedeona, ki je zapolnil termin butanskega filma. Tretji dan festivala, po tistem ko je Bjork v režiji Larsa von Trierja skozi glasbo spravila v ples različne hierarhične strukture sodstva, tovarne in zaporov, je Motovun Film Festival ustvaril pravo legendo, ki zaposluje večino kavarniških pogovorov in terasnih kramljanj. Zlatko Burić, igralec v filmu Bleeder režiserja Nicolasa Windinga Refna, je najverjetneje edini, ki je manjkal na filmu Larsa von Trierja Dancer in the dark. Pravi, da so manifest Dogme pobrali po njihovem konceptu filma The Pusher, ki ga je Refn zrežiral kot prvi del trilogije in v katerem je Zlatko Burić odigral glavno vlogo. Bleeder, drugi del trilogije, je protidogmatski, manieristični, baročni film, poln citatov in referenc iz filmske klasike; v dveh minutah je sposoben našteti vse klasike in neklasike svetovnega filma, ob Samu Packinpahu Jeana Rollina, ob Akiri Kurosawi Russa Mayerja. Edina razlika je v tem, da jih prodajalec koebenhavnske videoteke po imenu Leo našteje kot odgovor na iskanje dobrega porniča. V tem je Bleeder res radikalen in divji. Mladi danski režiser ni bistveno drugačen: Umetnikova naloga je, da o sebi razmišlja kot o vojaku in o svojem talentu kot o orožju. Komentar nadrealističnega nasilnega filma pa zaključi z ljudi je treba jebat v glavo, ob tem stavku si upa še staviti, da bi nam Picasso in Mozart rekla isto. Vendar kontroverzni režiser niti ni toliko predmet debate kakor njegov glavni igralec Zlatko Burić, ki ga domačini kličejo kar Osječanin. Govori se, da je hrvaški naglas njegove danščine na Danskem tako priljubljen, da ga posnemajo sami Danci. Hrvaška danščina postaja danska hrvaščina, a to je vseeno veliko bolj okusno kakor kitajski čevapčiči.