Kristjan je državljan šele v drugi vrsti; v prvi je pokoren Bogu, božji besedi, cerkvenemu nauku. Ta uči, da človek ni absolutno svoboden. Predvsem, da ni svoboden v odločanju o življenju drugih; s tem tudi o življenju ali smrti zarodka ne, ki je že človek z dušo, torej nedotakljiva oseba, čeprav le v fizični možnosti, a že v božji resnici. Kristjan se razločuje od liberalca po tem, da ne prizna svobodne uporabe - svojega in tujega - telesa; te pravice nima in si je ne lasti. Zavestno pri ubijanju ne sme sodelovati; tudi v vojni ne. Brž ko začne realno krščanstvo glede udeležbe kristjanov v pravični vojni popuščati, začne popuščati tudi drugod; tudi glede pravice do splava. Telo je človek prejel od Boga v dar, zato ni njegovo. Tudi življenje ni njegovo, ampak božje. Človek je le upravljalec življenja; naj bi bil čim boljši upravljalec. Cilj kristjanu niso užitki, ampak odrešenje duše; užitki so vredni, če pomagajo h krščanskim krepostim: prijateljstvu med dvema, ljubezni v zakonu, solidarnosti, veselju do življenja v božjem stvarstvu. Sami na sebi pa so užitki napačna pot. Vodijo le do gnusa oz. do zlorabe bližnjega. Liberalizem pa je nauk in praksa neomejene, ali čim manj omejene, uporabe bližnjega. Je trošenje bližnjega in sveta. V slovenskem parlamentu še nisem slišal zastopanja gorečega krščanstva kot ljubezni do drugega, ampak boj za interese, le da so ti različni. Vse stranke nastopajo v imenu svojih bolj ali manj slabo prikritih samovolj in samopotrjevanj. Kristjan pa predvsem potrebuje Boga.