Slovenskim ljubiteljem košarke se v teh dneh gotovo zastavlja vprašanje, kaj lahko zmaji storijo v drugem delu evrolige. Ljubljančani so se vpisali na evropski zemljevid v sezoni 1996/97, ko so nastopili na zaključnem turnirju v Rimu, od tedaj naprej so se vselej uvrstili med šestnajst najboljših moštev v Evropi, med leti 1999 in 2001 pa so tekmovanje dvakrat končali celo v četrtfinalu. Ni kaj, kontinuitete jim ne gre oporekati. Uvrstitev med evropsko košarkarsko smetano je večje razsežnosti dobila lani, ko je klub z velikim davčnim dolgom zapustila naveza Sagadin-Lorbek, še zlasti pa lahko o presežnikih govorimo letos, saj ima Sašo Filipovski na voljo še skromnejši igralski kader od lanskega. Marsikateri navijač je ne glede na takšne objektivne ocene željan novih zmag, ulica zahteva uvrstitev na zaključni turnir četverice, kar pa za splošno košarkarsko vzdušje, ki je med letošnjo sezono že izgubljalo svoj v prejšnjih sezonah pridobljeni sijaj, niti ni tako slabo. Če le ne bodo pod velikim pričakovanjem navijačev podlegli igralci. Če bodo dali vse od sebe, jih bo znal - tudi v primeru porazov - Tivoli nagraditi z aplavzom. Ne gre namreč pozabiti, da so fantje letošnji evropski cilj - po besedah Saša Filipovskega - že presegli. In ko človek cilj do(pre)seže, si ponavadi postavi nov cilj...